|
Zahodno pretepalstvo
...
Ob izidu Injustice Sneti vpogleda še druge priznane klasične borilne igre, ki se jih ne drži priokus sojine omake.
Odlika običajnih pretepačin japonskega porekla je ta, da gredo na moč v globino. Dostikrat vztrajajo na kratkih časih za vnos ukazov, preciznosti pri izvajanju, premišljenosti vsake plati in skritih elementih, ki jih izkoristijo šele mojstri. Prav zaradi tokijskih izdelovalcev so tepežkarice nekakšen bliskovit šah. Vendar pa imajo tudi pomanjkljivost, in sicer to, da se preveč rade zgledujejo po avtomatnem izročilu in ne razpirajo okvirov. Street Fighter, Virtua Fighter, Tekken, Soul Calibur, BlazBlue in kompanija so krasni špili, a neambiciozni, kar se dometa tiče. Nenehno uporabljajo enak, sto let star recept in še najdlje sežejo rokoborščine v slogu Fire Pro Wrestlinga ter UFC Undisputeda. Veliko teh so naredili prav Japonci, fani wrestlinga.
International Karate + System 3, 1987 Večina to od strani karatejščino, ki je najbolj zažgala na C64 in amigi, pomni po tem, da si lahko z udarcem z roko iz počepa nasprotnika tako nažgal v jajca, da se je cvileč zgrudil. Pri tem pozabljajo na realistično animirane gibe iz karateja, ki so v pretepačinah redkost, prisotnega sodnika, ki je točkoval, in hkratno udejstvovanje ne le dveh, marveč treh borcev, kar je krepko spremenilo dinamiko. To bi morali drugi posnemati.
Eternal Champions Sega, 1993 93 sem dal tej mega drivovi ekskluzivi v prestarem-da-bi-ga-jemal-resno Jokerju 11, kar je bilo preveč. Je pa res, da Večni prvaki so nekaj posebnega. Deloma zaradi stripovsko navdihnjenih likov, med katerimi si našel jamskega človeka, vudujskega coprnika in gladiatorja. In deloma zaradi samosvojih prijemov, kot je tauntanje nasprotnika, s čimer si mu jemal moč za specialke. Abuseeee!!!!
Killer Instinct Midway, 1994 Morda si KI hiše Rare igral na domačem sistemu, kot sta SNES in N64. Vedi, da s tem nisi izkusil glorije inačice za avtomat, ki je carovala z grafiko, ustvarjeno na postajah Silicon Graphics. Tako so bili volkodlak, nindža joškača in skelet s ščitom še bolj volhkega videza. Igralci so se slinili tudi nad krvjo in hecno brutalnimi usmrtitvami po zgledu Kombata. Umrl si pod avtom in ob pogledu na morilske bradavičke. Toda borilni sistem je bil kar napreden!
S svojo 'prerendered' grafiko in krvavostjo je bil Kombatu ter Instinctu sličen Primal Rage, ki smo ga v dokaj neokrnjeni inačici videli na računalniku. Borba ni bila posebej globoka ali dodelana, a bojevniki so bili tokrat dinozavri in opičnjak, ki so žrli tako drug drugega kot ljudi na prazgodovinsko-postapokaliptičnih ozadjih. Stop-motion animacija je danes primitivna in nasilje risankavo, a dušebrižniki so v tisti nedolžnejši dobi noreli po medijih.
Weaponlord Namco, 1995 Pozabljeni biser za SNES in MD je ustekleničil Barbarianovo magijo (minus peder s trajno, kar je plus) in na ovitek namesto Marie Whittaker med ovulacijo dal stripovske bojevnike z meči, ki mlatijo po večnogem monstrumu s sekiro. V pogledu od strani si uporabljal orožja, špil pa se je trudil z oponašanjem resničnega boja, saj je vseboval tako blokade kot preusmeritve in kazni na tleh.
Ultimate Mortal Kombat 3 Midway, 1995 Veliki ata črevasto-morilske trojice je UMK3, zadnji klasični Mortal Kombat pred Trilogy, preden je serija šla v 3D in se obsodila na venenje do vnovičnega zagona pred dvema letoma. Njegove verižne kombinacije so danes rahlo hecne, če si vajen naprednejših sistemov. A ni moč zanikati draži digitaliziranih likov in neobrzdane domišljije pri fatalityjih, babalityjih ter animalityjih. Lepi časi.
One Must Fall: 2097 Epic, 1995 PC je imel sredi devetdesetih alternative za številne 'konzolne' žanre, tudi za pretepalke. V OMF so se v pogledu od strani po zgledu Street Fighterja mlatili poligonski humanoidni roboti, da je kovina frčala vsepovsod. Igra je vsebovala dvostopenjske eksekucije in glasba z demo scene je sekala. Danes je špil precej okoren, a Chronosa, Novo in kompanijo pomnimo z naklonjenostjo.
FX Fighter GTE, 1995 Bore malo Slovencev je izkusilo sladkosti najboljše trirazsežne pretepalske serije, Virtua Fighterja, ker je pač pripet na konzole. So pa številni uživali v temle njegovem klonu za PC. V edini pretepačini hiše Argonaut, ki je izdelala napreden 3D-pogon, so se v arenah brez ograj udarili poligonski čudaki v slogu mačkobabe in mišičnjaka. V resnici se globina ni mogla kosati z VFjem, a hudič v sili muhe žre, oči pa so brž navdušene. Istega leta je izšla inačica Turbo.
Fight Night Round 4 EA, 2009 Pri nas ne čislamo Musashija, temveč Mohameda. Alija, namreč. FNR4 nam je na PS3 in xboxu 360 omogočil uresničenje fantazijskega spopada med njim in Tysonom ter pokazal, kako daleč so boksarske igre prišle od NESovega Punch- Outa iz 1984. Taktika, blok in nujnost upoštevanja utrujenosti so uravnotežali nokavte, ki so prišli kar hitro. Naključne opazovalce pa je očaralo realistično opletajoče meso na lobanjah. Na petico še čakamo, po možnosti z Dejanom.
Skullgirls Konami, 2012 Nenavadno, da se je v direkten boj z Japanezarji spustil neodvisni zahodni studio Autumn, kajti Skullgirls so z 2D-animejsko grafiko in zgledovanjem po mehanikah iz BlazBlue ter SFja nadvse tokijski špil. Toda izdelek si je na rovaš risankastih obdarjenk, globine in cene 15 evrov v digitalni štacuni xboxa 360 in PS3 pridobil nišno občinstvo. Od julija se bomo "Tits & ass!" drli tudi na PCju.
|
|
|