Mega driva nisem kupil takoj ob evropskem lansiranju koncem novembra 1990. Ob mojem zvestem trinitronskem katodniku se je znašel šele čez nekaj let, pa še to zato, ker sem ga dobil po Jokerjevih kanalih. Ej, imel sem že soundblasterski PC in konzolo SNES, ki je imela v Sloveniji zaradi požrt­vo­valnosti firme LaserPlus večjo podporo od Seginih stroj­čkov. Kaj naj bi s še eno drkalico? Toda sprva striktno opisovalski megapogon se mi je kmalu priljubil, kajti priklopil se je naravnost v mojo fantovsko sredico. Biti lastnik mega driva je bilo vznemirljivo in zadovoljujoče!
Ko gledam nazaj, mi je osebno še zmerom malce bolj pogodu SNESova pravljična sanjavost, ki je izvirala iz številnih japonskih frpjev in Nintendovih klasičnih franšiz tipa Mario, Zelda in Metroid. A kako naj bi os­tal hladno snobovski ob vseh tistih kartušah z adrenalinskimi akcijadami, streljačinami in športnimi igrami, ki so se usipale iz mega driva? Razliko med sistemoma je najbolj nazorno pokazal Mortal Kombat. To kultno brutalno pretepačino so na super nintendu zaradi Nintendove družinskosti objajčili, dočim je na mega drivu ostala tako mesarska, kakor se je proslavila na avtomatu. To je bilo tako, kot če bi danes ena naprava imela Call of Duty s teroristi, katerih čefare bi raznašalo v pršcih žvarovine, druga pa z rožnatimi samorogi, ki bi izginjali v oblakih srčkov. Ugani, katera bi bila bolj priljubljena pri testosteronskih mladcih.

Ko je Michael Jackson izgubil stik z realnostjo, je udejanjal vse bolj čudaške in slabe podvige. Celovečerec Moonwalker, zbirka kratkih filmov o njem, je bil celo še bolj zanič od te bedne igričke za mega drive. V njej je drseče hodil, tepel gangsterje in reševal jokajoče otroke. Slednje je danes huda ironija.