Ja, infarktne višave so to. Ozračja okrog računala, na katerem bo pognan v sodobno obliko prefarbani Another World, narmreč ne bo prežemal le vzkrik iz naslova. Re­den bo "Prisežem, da sem ustrelil!" Tudi "Oh, ne še enkrat?!" ne bo bela vrana. Po šte­­vil­č­nosti bo slej ko prej vse presegel medmet "Aaarghhh!!!", bodisi operno zarjut iz petnih žil, bodisi kot kovinska žogica za pink ponk odbijajoč se po notranjosti lobanje. In vsaj tolikokrat bo zavladala tišina, v kateri se bo slišalo le mletje sivih celic. Vse skupaj pa bo hitroprstno-možganska kakofonija, katere osnovna tematika bo šla v tem slogu:

(ulet v nov prostor)
Kaj zdaj? Ajde, poskusim ... Dela! Car sem! 
(gre dalje)
In zdaj? Hmm, da vidim. 
(crk)
Okej, to ni to. 
(crk) (crk) (crk)
Porkamatorka, zdaj pa … Aha, že vem! 
(crk) (crk) (crk) (crk) in za vsak slučaj še (crk)
Pa ne moreš ver … Jao, sem glup. Itak da gre tako. Ha! Mene na bu anbedn jebau!
(crk)
Kakšen je že zvok, ki ga da od sebe tipkovnica, ko se zasadi med nežne kristale zelo dragega in zelo novega elcedeja, nakar vse skupaj odfrči skozi okno? 
Vstavite ga (sem).

Prizor, ko Lester sreča črnega pošastka, šteje med legendarne igričarske tre­nutke in je zapečen v spomine mno­gih izmed vas.