Pot v danes
Nanizani elementi so pomagali, da se je kvadrasti strojček na prestolu industrije zabavnih bitov obdržal tja do leta 2007, ko so se bili razvijalci in založniki ho­češ nočeš prisiljeni seliti na novodobne drkalice. Najsibo zaradi upehanega hardvera, ki ga je končno dohitela starost ... zaradi vzpona HDTVjev, na katerih so PS2jevi špili s svojo ločljivostjo 640 x 480 izpadli precej klavrno ... ali preprosto zato, ker je bil že čas. Sonyjevci so medtem na vse pretege jeli obljubljati, da se bodo držali desetletnega plana in nadaljevali s podporo staremu kralju, kar so ponovno potrdili tudi na letošnjem E3ju. Res je sicer, da sistema niso zavrgli tako ostudno kot Microsoft prvi xbox, gotovo pa je PS2 zdaj mašinca, ki jo s filmskimi licencami in podobnim lifrajo predvsem otrokom ter splošni, nezah­tev­ni publiki.

Na PSX, ki med drugim ni vključeval ploščka, je večina zavoljo visoke cene pljuvala že pred izidom. Je pa gizmo vpeljal uporabniški vmesnik XMB, ki ga danes uporablja večina Sonyjevih naprav, s playstationom 3 in televizorji bravia na čelu.

Kar nas pripelje do današnjih dni in vprašanja, koliko je častitljivo opekalo dejansko sploh še relevantno. Preprost odgovor se glasi, da bore malo. Če odšteješ glasbene umotvore kova Rock Band, Guitar Hero in Singstar, ki spadajo v posebno kategorijo, je bil zadnji zares velik naslov za PS2 God of War 2, ki je prispel pred tremi leti in pol. Odtlej smo bili v vsakem novem dvanajstmesečju priče kvečjemu poceni nadgradnjam športnih serij, kot so FIFA, NBA 2K in WWE Smackdown vs. Raw, vendar so le-te na playstationu 3, xboxu 360, wiiju in celo prenosnih zmenetih, kot je PSP, toliko bolj dodelane in napredne, da te ubadanje z njimi hitro mine. Ostalo spada bolj kot ne v košaro kvizov, otroških igric in licenčnega ščiša. Enkrat do decembra denimo izide Toy Story 3 in naslednje leto špil po prihajajočem superjunaškem filmu Avengers. Za vsaj približno resnega igralca sta edini kolikor toliko omembe vredni izdaji bližnje prihodnosti dodatka za še vedno popularni spletni Final Fantasy XI.

Z eyetoyem se je zabavala vsa družina, edino trdojedrni špilavci ne. A kakorkoli, onegaj gre v vseh pomenih šteti za predhodnika ne le kinecta in mova, pač pa tudi plesnih in fitnesaških iger. Na PS3 ga je nadomestil nadgrajeni playstation eye.

Vendar to ne pomeni, da mora biti playstation 2 tudi zate pod nujno hladen in pokopan. Sploh v primeru, da bi ga imel za lahkotno zabavanje mulčadi, da si ga kot bolj zagrizen igralec nisi nikoli lastil ali da si v prejšnjem desetletju na njem izpustil kak vrhunski naslov. Takim na srce polagam testno vožnjo z ducatom po naši presoji legendarnih titul, ki jim zob časa še ni resneje prišel do živega.
Kje in kako do konzole? Rabljen PS2 na Bolhi ali Ebayu dobiš za razumne pare in igre zanj takisto, sicer si ga pač nekje sposodi. Druga opcija je PS3, vendar so z dvojko združljivi le lansirni modeli, nakar so to kompatibilnost ukinili. Tretja in morebiti najboljša je igranje z emulatorjem, o čemer si več preberi v okvirju. A kakorkoli se boš odločil, važno je, da sploh se. Tudi za igralne sisteme in špile namreč velja, da so mrtvi šele takrat, ko nanje pozabiš. Kralja ni več na prestolu, a v svojem črnem mavzoleju še vedno živi.

Undercover je bil zadnji Need for Speed za PS2, dočim EA s Fifo še kar vztraja. Po surovi igralni plati se dotični špili z next-gen brati ne morejo več primerjati, dočim na današnjih HDTVjih izpadejo pre­cej klavrno.