Revija Joker - Deset let kolin

ČLANKI
stranka » članki » anali » Deset let kolin

Inovatorji in gusarji
Da je pomembno orožje za PS2 v boju z xboxom in ga­mecubom predstavljala mogočna promocijska st­rategija, sem omenil. Ken in kompanija se tudi na tem področju niso ozirali na tekmece, ki so upe položili bodisi v strojno opremo (Microsoft), bodisi v podporo dolgoletnih fanov (Nintendo). Zanimivo je bi­lo zlasti, da konzole v papirnatih medijih, na internetu in po televiziji načeloma sploh niso oglaševali kot visokotehnološko igračo, temveč kot nekaj povsem tretjega. Ko si na TV naletel na oglase iz serije The Third Place, za katere je Sony najel guruja vsega čudnega, legendarnega režiserja Davida Lyncha, ti je šele v zadnjih sekundah vrhunsko posnetih filmčkov kanilo na pamet, da gre za reklamo za PS2. Ampak bambi, ki preživi smrtni trk z vozilom, zblojen volkodlak, ki jezdi raketo, in brezglava mno­ži­ca, ki se sredi mesta zlije v ogromno človeško goro, so dosegli svoj namen. Pustili so unikaten vtis, da se v črni škatlici skriva nekaj izvenzemeljskega, abstraktnega, malodane nadnaravnega. Da jo enostavno moraš imeti, da boš končno tudi ti Razumel. Te oglase najdeš na TiTubi, če vpišeš 'Ps2 the third place'.

Črni zvezdi niso bili tuji niti družabni špili. Zaradi oglaševanja konzole kot ne zgolj geekovske igrals­ke mašine so marketingarji uporabljali idilične 'lifestyle' fotke, ki jih prej ni bilo na spregled vse od osemdesetih.

Duh inovativnosti je pronicnil tudi do ljudi, ki so načrtovali strojne razširitve in izboljšave. Tista presneta USB-vrata je bilo vendarle treba nekako izkoristiti! Na spisku dodatkov se je med prvimi, kakor čudaško se je že slišalo, znašel paket z operacijskim sistemom Linux. Sony ga je tržil v španoviji z običajno tipkovnico in miško, videokablom za monitor, mrež­nim vmesnikom in 40 GB trdega diska. O praktič­nos­ti te pogruntavščine bi se dalo sicer razpravljati, a če ni nič drugega, si lahko svoj PS2 na ta način mutiral v nekaj, kar je vsaj približno spominjalo na pravi raču­nal­nik. Pirate so skušali onemogočiti s prepovedjo dostopa do DVD-pogona. Sledil je eye toy, naveza ka­mere in programja za prepoznavanje telesnih gibov, ki je tvoje obličje preslikal v televizor. Tam si se nato občudoval, kako v igricah s premikanjem udov vplivaš na vrsto navideznih predmetov. Kinect pred kinectom in move pred muvom, skratka, kar pove marsikaj o dolgovidnosti poševnooke multinacionalke. PSX, kvazi elitni združek konzole in digitalnega videorekorderja, se je po drugi strani izkazal za brco v temo in ni ugledal zunanjosti tokijske dežele. Napako so popravili s PStwo, orenk pomanjšano in shujšano raz­ličico PS2ja, ki je debitirala oktobra leta 2004. Po gobe so šli pladenj za ploščke, vmesnik firewire in napajalnik, ki se je preselil v zunanjost, dobrodošla novost pa je bila vključitev širokopasovnega (ethernet) vmesnika. Na koncu je bil prav PStwo odlo­čil­ni faktor, ki je debelejšemu bratu in sebi pomagal k temu, da sta po prodaji naposled dosegla in presegla začetno igralno postajo.

Na shujšano inačico v roza barvi so tripale zlasti japonske najstnice, dočim je srebrni PStwo našel odjemalce po vsem svetu. Z njim je debitiralo vezje, na ka­te­rem sta bila računski in grafični procesor združena v en sam košček silicija.

Kamor niso segli Sonyjevi kreativci in inženirji, so tace kajpak stegnili azijski izdelovalci modifikacijskih čipov. Ti so protipiratsko zaščito obšli kmalu po izidu. Najprvo so se pojavili polovičarski koščki silicija, ki so gusarske kopije, pardon, iz Amerike in Japonske uvožene originale, ki z evropskim PS2jem zaradi regijske zaščite niso bili združljivi, pognali po vnaprejšnjem zagonu Action replaya. To je bil plošček s programom, ki je v principu rabil goljufanju v igrah. Z naslednjo generacijo modčipov je potreba po optičnem tujku odpadla, možnost neomejenega branja varnostno nepopisane kode pa je sčasoma privedla do vrste domačih (homebrew) aplikacij, s katerimi si playstation 2 končno lahko prepričal v poganjanje divxov in mp3jev. Koliko je piratstvo pripomoglo k razširjenosti konzole ali mu škodilo, je stvar neskončne debate. Vsekakor ni skrivnost, da bi se jih brez sandokanstva vsaj v komunistični Kokoški prodalo bistveno manj. Tako je pač bilo in je.

Čeprav je Linux na PS2 dopuščal nemoten dostop do vektorskih enot, grafičnega čipa in osrednjega procesorja, je bil to vse prej kot udoben operacijski sistem. Nalagalni časi večjih aplikacij so bili obupni. 32 MB pomnilnika pač ni bilo dovolj.

Deset let kolin objavljeno: Joker 208
november 2010


sorodni članki