Iger in kruha
Spočetka je nemalo konzol iz začetnih pošiljk končalo v čumnatah filmofilov in nedeljskih igralcev, ki so kupili bore malo špilov. Začetni 'software attach rate' je bil slab, okrog igre in pol za en PS2 (današnji je povprečno okrog 10), medtem ko je rulj kupil po osem in več DVD-filmov na eno konzolo. Tako ni težko dognati, zakaj je črni monolit prvi špil z milijonsko prodajo učakal šele petnajst mesecev po prihodu. To je bila sekljačina Onimusha: Warlords. Toda Sony se ni sekiral, saj mu je zvestobo kovanja iger že za časa prvega playstationa zapriseglo nebroj talentiranih razvijalcev, ki so sčasoma uspeli ukrotiti muhasti hardver. Poplavo prelomnih naslovov sta začela Gran Turismo 3 in Grand Theft Auto 3, o katerih so besede odveč. Sam Houser, zdajšnji predsednik studia Rockstar, je že vedel, kam pes moli taco, ko je v bran konzole stopil s tole pikro izjavo: "Vsakdo, ki misli, da PS2 ne pomeni nove dobe za igrarski posel, je na hudi drogi."

Z vihtenjem brezžičnega kontrolerja, za katerega so hoteli zasoljenih 150 dolarjev, je bilo v Oni­mushi 3 moč simulirati zamahe s katano.

Po letu dni so tako končno začele kapati igre, ki jih niso zaznamovale le višja ločljivost, ostrejše teksture, lepši učinki in večkanalni zvok. Denimo peskovniški 3D-umotvori, kakršne si je bilo na starejših sistemih težko zamisliti, kaj šele izdelati. A za uspešno zatiranje konkurence je bila najbolj pomembna žanrska raznolikost PS2jeve knjižnice. Sonyju podložni kovačiji Naughty Dog in Insomniac sta dolga leta prispevali epizode iz modernih ploščadarskih serij Jax & Daxter ter Ratchet & Clank. Športno področje so krili naslovi iz nadaljevank Fifa, Pro Evolution Soccer, NBA 2K, Madden in drugih. Umetniške sladokusce sta ganila poetični Ico ter kolosalni Shadow of the Colossus, dočim so ljubitelji holivudskih spektaklov in skrivanja v kartonskih škatlah spuščali čeljusti ob buljenju filmskih sekvenc v Metal Gear Solidu 2 in 3. Pristaši japonskih frpjk so se veselili novih Final Fantasyjev, Dragon Questov, Xenosag in Person ... akcijski junaki Devil May Cryev in Onimush ... kasneje pa krvavih dogodivščih Kratosa v God of Warih. Pretepačine? Tekkeni, Soul Caliburji, Virtua Fighterji, Guilty Geari. Streljačine? Killzone in Black. Letalščine? Franšiza Ace Combat. Z naslovi, kakršna sta bila SOCOM in Final Fantasy XI, pa se je PS2 uspel skobacati še v nišo internetnega nažiganja, kar sicer ni bil njegov forte, ker za razliko od konkurenčnega Microsoftovega xboxa ni imel vdelanega ustreznega vmesnika. Treba ga je bilo dokupiti in ni bil nikdar zares uporabljan, mestoma pa vendarle.

Do izida Tekkena 4, s katerim se je Namco oddolžil za nedodelanost Tag Tournamenta, je krona 3D-pretepačin pripadala Soul Caliburju na dreamcastu.

Prodaji softvera in strojne opreme, ki je postajala vse cenejša, dokler se lani ni zasidrala pri magičnem stotaku evrov (to je tradicionalno meja, kjer prodaja zaradi očkov in tetic v Šparu eksplodira), sta šli z roko v roki. Do konca leta 2001 je Sony razposlal 20 milijonov konzol in to številko do septembra 2002 podvojil. Sto milijonov v štacune dostavljenih PS2 je tvrdka zabeležila koncem novembra 2005, devetinšestdeset mesecev po splovitvi. PS1 je za tak dosežek potreboval skoraj dvakrat toliko časa, Nintendov gamecube pa ... LOL. Kaj pa špili? Rekorder ostaja GTA: San Andreas s titanskimi 17 milijoni, sledijo mu Gran Turismo 3 s slabimi petnajstimi, GT4 in Vice City z desetimi, Metal Gear Solid 2: Sons of Liberty s sedmimi in Final Fantasy X s šestimi.
Ako gre verjeti uradnim podatkom, je Sony do poletja 2007, ko je playstation 2 že stopil na padajočo stran življenjske parabole, dasi se je po prodaji hardvera še vedno lahko meril z next-gen ponudbo, ugledal 1,3 milijarde kosov iger za svoj zastavonošni sistem. Ča-čing! Sprva jadikujoči založniki so se medtem pomirili, ata Kutaragi pa jim vseeno ni ostal dolžan. Leto ali dve po rojstvu nove igralne postaje se je proslavil z znamenito jedrnato pripombo: "Lani so se nekateri pritoževali, letos se ne pritožuje nihče več." Indid.

Playstation 2 je znal zadovoljiti igralce z različno polnimi denarnicami. Tistim z bolj praznimi so bili namenjeni špili iz cenejše linije 'Platinum', petič­ne­žem pa lične posebne izdaje.

Za uspeh franšize playstation je bila vse od leta 1994, ko se je pojavil PS1, pomembna zlasti ekskluzivnost špilov. Sonyjevci so si jo zagotovili bodisi s podkupnino založnikom, bodisi tako, da so obetavne raz­vijalce pohopsali in priključili svojim vrstam. Nekateri, denimo Naughty Dog in Insomniac, so jim zvesti še danes, medtem ko je dosti ostalih, z Rockstarjem na čelu, sčasoma pogruntalo, da se prešuštvo splača.