Revija Joker - Deset let kolin

ČLANKI
stranka » članki » anali » Deset let kolin

... in bolečine
Playstationov je primanjkovalo, nemara še slabše pa je bilo z začetnim naborom špilov, ki so jih pestile težave druge sorte. Recimo ta, da so bili, če se izrazim z evfemizmom, skoraj po vrsti boleče nezanimivi. Zgodnje tehnološke demonstracije bodočega softvera so sicer potrjevale vtis o konzoli zverinskih zmogljivosti. A tisti, ki so imeli na sejmih priliko rokovati s prvimi omembe vrednimi koščki kode, niso bili pretirano navdušeni. Z izjemo Dark Clouda in Gran Turisma 2000, ki so ga kasneje itak ukinili, je bilo razlogov za rajanje pred izidom bore malo. Takoj po njem pa tudi. Street Fighter EX3 je bil slab. Svetlobna miselna arkadica Fantavision ni delovala kot nekaj, česar ne bi bilo moč udejanjiti drugje. Pretepačina The Bouncer je obljubljala čudovito branje emocij s podrobno oblikovanih frisov nastopajočih likov, dostavila pa, no, ničesar takega. Tekken Tag Tournament in Ridge Racer V pa sta bolehala za kronično nažaganimi robovi, rak rano prve generacije iger za PS2, tako kot mnogi kasnejši umotvori, recimo tepežkalni Dead or Alive 2. Manko glajenja robov je bil predmet številnih epskih forumskih bitk med pristaši nesrečnega dreamcasta, ki ga je PS2 kmalu zasenčil, in novega frajerja. Norci na playstation so bili posebej žolčni in so s sočnim izrazjem bombardirali vsakega, ki si je drznil izpostaviti žagice, kar je na lastni koži občutil Snetež, ko si je upal javno izraziti razočaranje nad grafično platjo Ridge Racerja V. Če si za next-gen konzolo vrgel stotine evrov, takih reči pač nisi hotel poslušati.

Umetno navito ceno PS2jevih 'dev kito', različic konzole za razvijalce, je Sony prepolovil že po letu dni. Zgodovina se je kasneje ponovila pri kovaš­kem orodju za playstation 3, čeprav je tam šlo bolj za odziv na slabo prodajo.

Petega Ridge Racerja je pestilo kup grafičnih te­gob, kar je bilo značilno za prvo generacijo PS2­je­vih špilov. Z razvojem teh so igrotvorci začeli na PS1, nakar so na vrat na nos preklopili na PS2.

Podobno jezni so bili založniki in razvijalci, ki so jamrali nad zahtevnostjo programiranja na novi konzoli. (Kakopak med spoštljivim priklanjanjem, saj pri Sonyju kot novem prvaku industrije nihče ni hotel pasti v nemilost!) Capcomov čudežni deček Šindži Mikami, oče Resident Evila, je tarnal nad nedodelanostjo in manjkom razvojnih orodij. Njegov kolega Keidži Inafune pa se je v medijih znašel, ko je izjavil, da je hardver tako zmogljiv, da se mu bo delovna sila zelo težko in drago prilagodila.
Cena izdelovanja iger je s pojavom šeste generacije konzol, ki ji je glavarila ravno Sonyjeva naprava, potem dejansko strmo zrasla. Dočim je razvoj enega naslova za PS1 terjal med 800.000 in 1,7 milijona dolarjev, so meceni za izdelavo (nad)povprečnega PS2 špila morali izpljuniti cifro, ki so je gibala med petimi in desetimi milijoni. Neodvisni (indie) avtorji so nasrkali že v štartu, saj je razvojna enačica konzole, tako zvani 'development kit', domnevno stala zasoljenih 20.000 $. Elitizem v vseh pomenih besede.

Playstationova sveta trojica. Kutaragija je leta 2007 na vrhu Sonyjeve zabavne veje (SCEI) zamenjal sonarodnjak Kaz Hirai, idejni ata nove filozofije oglaševanja. Čelavi Phil Harrison je ves čas skrbel za dotok novih razvijalcev.

Deset let kolin objavljeno: Joker 208
november 2010


sorodni članki