Revija Joker - Deset let kolin

ČLANKI
stranka » članki » anali » Deset let kolin

Monolit naj bo!
Z ozirom na tržni masaker, ki ga je od leta 1994 naprej izvajala prva igralna postaja, je ob prelomu tisoč­letja malokdo verjel, da lahko Sonyju z naslednikom spodleti. Hardverski maher Ken Kutaragi, idejni ata playstationov, ki so mu samuraji po uspešnem prvem poskusu pustili čisto proste roke, v drugo ni iskal kom­promisov. V oblikovalsko zanimivo, estetsko nesi­metrično, futuristično črno ohišje, ki smo ga upravičeno krstili za Vaderjev toaster, je s sodelavci zadegal skorajda najboljše, kar je takrat nudila cenovno še dostopna sodobna tehnologija. V osrčju je z malo manj kot 300 MHz tiktakal edinstveni 64-bitni procesor 'emotion engine', plod sodelovanja Sonyja in Toshibe, ki je v tandemu z grafičnim bratom 'graphics synthesizerjem' in ob podpori 32 MB hitrega pomnilnika skrbel za vročično maličenje poligonov, odkodiranje videa po zapisu MPEG2 in nadzor večine sestavnih delov naprave. Med drugim čipovja, ki je omogočalo popolno kompatibilnost z igrami za PS1, kar je bila pri splovitvi ena od ključnih prodajnih točk.

Tehnološke demonstracije običajno lažejo, a PS2 je bil dejansko ena prvih konzol, ki se je lahko pohvalila z realistično grafiko.

Da je PS2 pripravljen na prihodnost, je bilo več kot očitno, saj si je šlo edino na ta način razlagati prisotnost za konzolo tedaj neobičajnih strojnih delov. Denimo dvoje USB-vrat, vdolbino za priklop opcijskega 3,5-palčnega trdega diska, modema ali mrežnega adapterja, vmesnik firewire ter, kakopak, DVD-pogon štirikratne hitrosti. Za shranjevanje položajev v špilih so skrbele pomnilniške kartice velikosti 8 MB, dočim so ponarodeli tresoči plošček dual shock Japonci nadgradili do te mere, da so analognost s smernih gobic razširili na sprednje gumbe.

Emotion engine so izdelovali v takrat zelo napredni 0,18-mikronski tehnologiji. V njem se je potilo več kot 13 milijonov tranzistorjev.

V medijih je ob izidu brnelo. Kamorkoli si se obrnil, si naletel na oglas za črno mašinco, ki je obljubljala, da bo brez muje poganjala spektakularno realistične špile, predvajala filme, sukala glasbene tlačenke in ti med pavzami zmasirala utrujene dlani. Sony se je s tem trudil, da bi še bolj kot s PS1 prodrl do splošne publike in se ne omejil zgolj na okorele igralce, na katere je recimo stavila Sega z dreamcastom. Hardver je bil na nivoju, s faraonsko oglaševalsko kampanjo pa so poskrbeli, da so bili s PS2 seznanjeni vsi, ki bi jih čudo kakorkoli utegnilo zanimati. Zanj smo vedeli trdojedrni špilavci, ki smo slinasto čakali na nadaljevanja odličnih franšiz, spočetih na prvem playstationu. Hoteli so ga mahnjenci na filme, ki so v njem videli dokaj poceni predvajalnik takrat še prebujajočega se, a že nezaustavljivega DVDja. In kot neobhodna dobrina se je začrtal v možgane tistih, ki so hoteli biti moderni in kul, tako kot danes iphone ter ipad. V prvi vrsti puvačev, ki so imeli v žepu dovolj dinarjev in so od tehnološko osveščenih kolegov ter znancev čuli, da je reč nekaj najboljšega po narezanem kruhu z doručakom. Skratka, playstation 2 so prebrisanci postavili natanko na sredino križišča, kjer so se stikali različni odredi vesele industrije.

Še dobro, da je bil v tovrstnih umetniških, bizarnih in često ničjasnih oglasih PS2 omenjen vsaj z besedo. Sicer bi profitiral nekdo drug.

Deset let kolin objavljeno: Joker 208
november 2010


sorodni članki