Majkemi, je res minilo že deset let? Hja, porumeneli kolendar iz leta 2000 ne laže. Na njem sem svojčas prekrižal 4. marec, 26. oktober in 24. november, datume japonskega, ameriškega in evropskega lansiranja opekača Dartha Vaderja. Kar dosti vode je tako preteklo pod mostovi in velikokrat smo si s prijatelji voščili zdravo novo, odkar je na svet privekala konzola, ki smo se je špilavci, ig­ri­čar­s­­ka industrija in širša publika oprijeli tako krčevito kot bržkone nobene druge poprej.
Playstation 2 je bil občudovanja vredna dnevnosobna priprava, s katero je japonski tehnološki orjak uspeš­no odbijal napade konkurence, oral ledino na pod­roč­ju trženja in podiral rekorde. Ob­enem je z njo med tehnofile, najstnike, računalničarje s kompleksom več­vred­nosti, ljubitelje filmov, igro­fobične mamice ter digitalno polpismene starešine ponesel plamen, ki je zanetil renesančno dobo sobnih drkalic. Da se slednje ne čutijo več manjvredne v druž­bi naprav, kot so videorekorderji, hi-fi sistemi in računalniki, se gre v dobri meri zahvaliti ravno silovitemu nastopu playstationa 2.

Možnost stoječe postavitve je bila še ena lastnost, ki je konkurenčne konzole niso premogle. Za nekaj drobiža si si lahko omislil plastičen podstavek, čeprav je PS2 pokonci dobro stal tudi brez njega.