Revija Joker - V senci zlobnega dežnika

ČLANKI
stranka » članki » anali » V senci zlobnega dežnika

Prikrito zlo
No, ko je Biohazard oziroma Resident Evil spomladi 1996 pristal na policah, je s 600.000 oddanimi izvodi postal veleuspešnica. Nad hecnim nadzorom in fiksno, mestoma nepregledno kamero je resda tarnal marsikdo. A ne preveč, saj so se ostali elementi zlili v nekaj, kar je v okvirju tedanjih iger botrovalo unikatni akcijsko-pustolovski mešanici.
Kul je bilo že, da si lahko na začetku avanture izbral med bolje oboroženo babo, ki se je z orodjem za vlam­ljanje mogla dokopati do številnih sicer nedostopnih kotičkov, ter možakom. Če si se odločil za slednjega, si bil odpornejši na napade sovražnikov, a si imel v že tako omejenem inventarju manj prostora za pokalice, zdravilne žavbe in pustolovske predmete. Na primer trakove, ki so omogočali ne prepogosto shranjevanje položaja pri tipkalnih strojih.
Razlike med likoma tudi sicer niso bile kozmetične, saj sta Jill in Chris do konca pritavala vsak po malo drugačnem scenariju ter se srečala z različnimi zavezniškimi (ali pač?!) liki. Med drugimi z Albertom Weskerjem, kapetanom enote S.T.A.R.S., v resnici pa tajnim odposlancem korporacije Umbrella, ki se je v seriji odtlej pojavljal kot senčni negativec - zlobnež, obseden s širjenjem različic pošastnega virusa.

Nepregledna kamera in tankovski nadzor likov sta iz ust igralcev začetnih REjev priklicala marsikatero kletvico. Res pa je, da so igre s tem na nek način le stopnjevale nervozo in strah.

Predvsem pa je Biohazard igralca do obisti prežel s sr­hom. Začelo se je s škripanjem vrat, zloveščo glasbo ali grobno tišino, nakar so se na utesnjenih hodnikih pojavili zdaj človeški, zdaj živalski zombiji (psi, čebele, vrane, pajki ...). Različno hitro so navalili nate in pred njimi si jo moral občasno podurhati. Bodisi zato, ker ti je srce od vsega hudega padlo v hlače, ali zaradi kroničnega manka streliva in zdravil. Infarktni ritem so prekinjali iznajdljivi, četudi s šibko fabulo v slogu filmov B-kakovosti ne najbolj smiselno povezani miselni orehi, ki jih je po sobanah skupaj z namigi zasadil nekdanji lastnik vile Trevor Spencer. Ter seveda spopadi s pol ducata šefovskih kreatur, med drugim z velikanskim zombijem Tyrantom.
Stres ni in ni pojenjal, saj enostavno nisi uspel predvidevati, od kod in kdaj te bo kaj zgrabilo in ti presekalo goltanec. Pred Resident Evilom je nekaj podobnega na abakih poskušal francoski Alone in the Dark, vendar še zdaleč ne v tako prepričljivi in dodelani obliki. Takrat se tega še nis(m)o zavedali, a rodila se je zvrst japonskih preživetvenih grozljivk. Kar v veliki meri pomeni ta žanr na splošno.

Osrednje Resident Evile je Capcom sčasoma dodelal in z njimi osrečil lastnike PCjev ter playstationu konkurenčnih konzol. Director's Cut različica enke je pomešala lokacije ključnih predmetov in dodala podporo tresočemu dualshocku, Code: Veronica X za PS2 in gamecube pa devet minut dodatnih sekvenc.

V senci zlobnega dežnika objavljeno: Joker 231
oktober 2012