Revija Joker - Preljubi fotri

ČLANKI
stranka » članki » anali » Preljubi fotri
...
Ob tem, ko kinematografska platna začenjajo luknjati težke strojnice v Expendables 2, se Sneti spomni ikon hollywoodskega akcijskega filma osemdesetih. Švarci, Silvo, Čak, Dolfe ... vse Vam Damm!

Spomnim se, kakšnega carja sem se po­ču­til, ko sem sredi osemdesetih dobil VHS-videorekorder. Nič več trpljenja ob Mitu Trefaltu, nič akcije na zaslonu le takrat, ko se nas je nacionalka usmilila s Sutjesko. Hura! Postal sem buržujski objekt zavidanja sošolcev in sam svoje vizuelne sreče kovač - seveda z izdatno pomočjo edine mestne videoteke. Bila je v stanovanju v drugem štuku rudarskega bloka, kjer si se na stopnicah spotaknil ob tri pijance in zastrupljenca z živim srebrom. Šele nato si odprl vrata temne čumnate, kjer je mestni geek sposojal kasete za denar na roko. Presnete, da se razumemo, kajti original je bil tedaj podoben demokraciji. Smo slišali zanjo, izkusili je še nismo.

"Talk to the hand ... bloody hand"
Sledila so leta serijsko izposojanih kaset, na katerih je ameriški delavec iskal protiutež feminizirancem in samozavestnim ženskam, ZDA pa identiteto po porazu v Vietnamu. Danes mi je glede teh izdelkov jasno dvoje. Prvič: če bi bil po naravi militanten, bi verjetno komaj čakal, da nabildam, grem v JLA in sa tankom, oraom, možda i čakijom obračunam s sovražniki domovine. Na ekranu so pogumni hrusti sijočih mišic z rabo težkega hardvera pobili na tone sovražnikov, s čimer so rešili svobodo, deželo in svet. Ne rečem, mogoče je bilo vse skupaj res zarota politike in židovske kabale - predsednik Amerike je bil tedaj Ronald Reagan, veliki zagovornik kapitalizma, osebne svobode in nošenja orožja, dočim sta največji topodročni studio Canon leta 1979 prevzela izraelska producenta Menahem Golan in Yoram Globus. Ali pa je šlo za homoerotični podaljšek kulta telesa; navsezadnje so v najboljših akcijskih filmih iz osemdesetih ženske le motnje ljubezenskega odnosa med mišičnjaki. Kaj naj z babami, v službi države so tudi njihovi tiči!

Stopam mimo prodajalne zelenjave, kioska s stripi in krčme z gerušem. Ne vidim jih, kajti moj cilj je videoteka. Pri pultu oddam včeraj nabranih pet kaset in se zapodim med police. V šoli je okej, mokre sanje so že, kajti sošolkam brstijo prsi, a jaz sanjam o več. O njih, v katere se levim: vojakih, delilcih pravice, pretepačih.

A ravno take teorije me pripeljejo do točke drugič. Ti filmi me niso spremenili v republikansko mašino smrti, marveč sem se ob njih nesmrtno zabaval. Kaj drugega bi lahko počel ob teh očarljivih odklopih, kjer se sovražni vojaki rade volje nastavljajo herojevemu rešetalu, ki jih serijsko spreminja v faširano meso, kjer je edina dobra eksplozija orjaška eksplozija in kjer mora glavni lik obvezno prijaviti vsaj eno sarkastično enovrstičnico, ki jo lahko nato ponavljaš v druž­bi prijateljev? Brez kasnejšega cinizma in naveličanosti sem vstavljal nove kasete ter buljil v oltarje mačizmu, kjer je heroj absolutno prepričan v svoj prav. In ima za sabo vsaj tri tanke in par reaktivcev, če ne kar vesoljsko postajo z laserji, da svoje mnenje predstavi malopridnim voditeljem državic tretjega sveta. To je vse: nobenih parodično-samoironičnih po­padkov, s kakršnimi sta Last Action Hero in Quentin Tarantino kasneje razsula žanr, nikakršnih druž­be­nokritičnih ter psiholoških nians, kot sta Dirty Harry in Straw Dogs. Le testosteronska fantazija, kjer orgazem tvorijo svinec in rakete.

"Yippee-ki-yay, motherfucker!"
Ni trajalo dolgo, da je propaganda dosegla cilj in sem vsak nov izdelek pričakoval zadržanega diha. Toda čeprav sem se imel za žanrskega izvedenca, mi ne bi bilo treba kataloško gledati vsega. Studiji so obvladali posel, saj so se zatekli k učinkovitemu prijemu: v glavne vloge so dajali ljudi, ki sploh niso bili igralci! Študiranci so odstopili prostor naturščikom, katerih glavna lastnost ni bila prilagajanje scenariju, marveč to, da so bili mojstri svojih področij. O odrskih sposobnostih Norrisa, Schwarzeneggerja, Lundgrena in kompanije lahko razdremo marsikako, toda o nečem se moramo strinjati: ni jih. Finta je bila v tem, da jih je imela kamera rada in da niso spreminjali njih, temveč okolico. Švarcija si drugače oblekel in mu v roko namesto meča dal puško, da je iz Konana postal soldat. Toda bil je še vedno on, nespregledljiv, večji od življenja, komaj čakajoč, da si v usta zatlači cigaro in začne deliti pravico, kot jo razume desnica.
Ti patroni so poosebljali osemdeseta, dobo ekscesa in slabih frizur. V uravnilovski socialistični državi, kjer smo morali biti vsi enaki, so zatrli dvesto tisoč slovenskih alkoholizirancev brez osebnih vizij in utelesili krevsajoča kromosoma XY: močni, frajerski, brezkompromisni, avanturistični, predani idealom in bratom po orožju. Zvečer smo poslušali, kako so mež­nar­­ji bili zvonove s kemblji v obliki njihovih granitnih čeljusti, in se zbujali ob rezgetanju mitraljezov, ko so čis­tili naslednjo zaplato srednjeameriške džungle. Imeli smo radi svoje očete, toda če bi prišlo do resnih škripcev, bi poklicali Fotre!

Preljubi fotri objavljeno: Joker 229
avgust 2012