Revija Joker - Očak slovenskega stripa

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Očak slovenskega stripa
Očak slovenskega stripa
...
Navi se živo spominja trenutka, ko je v svoje pred­šolske ročice prvič dobila strip Mikija Mustra. Gladiator jo je v hipu očaral in danes se ji knjiž­ne police šibijo pod te­žo Mustrovih knjig. V teh dneh se jim je pridru­žila prva iz nove zbirke. V čast ji je, da se ob tej prilož­nos­ti lahko pomeni s človekom, ki je toliko dal Sloveniji in stripu.

Miki Muster pravi, da moraš imeti v živ­ljenju sekiro in med, pa sekirati se ne smeš. Ker letos čilo praznuje 85 let, recept očitno kar deluje, čeprav je pri njem v ozadju mnogo več trdega dela kot srečnih naključij. Naš najuspešnejši mož črte se je rodil v Murski Soboti in se je že zgodaj nepovratno zaljubil v risane filme. Doštudiral je kiparstvo, ker je bilo v tistih časih še najbolj povezano z njegovo st­rastjo do animacije. Kot mladenič zaradi povojnih spon ni mogel k Disneyju čez Lužo, zato je stripovsko in animacijsko kariero kot samorastnik spočel do­ma. Začenši z letom 1952 je ustvaril več kot štirideset oblačkastih dogodivščin o lisjaku Zvitorepcu, volku Lakotniku in želvaku Trdonji, ki so sprva izhaja­le po delih v časopisju. Pot ga je nato vodila v Nem­čijo, kjer se je z gibljivimi sličicami plodno ukvarjal vse do leta 1990. Danes živi in dela v Ljubljani.

Pogovor je potekal v v striparnici Buch. Gospod Muster je prijeten sogovornik, ki smo ga ob tej priložnosti seznanili s čari Ambroževega paberkuuma. Avtor Jokerjevega stripa, Primož Bertoncelj, mi je v intervjuju pred leti povedal, da kot velik vpliv nase šteje ravno Mustra.


Še danes vse ustvarjate ročno ali si morda kaj pomagate z računalnikom? 
Rišem s čopičem, na papir. Stari stripi so bili še s peresom, takrat čopičev še ni bilo. Tudi barvam na roke, tako kot se je delalo včasih. Na računalnike se pa nič ne spoznam. Razne knofe pritiskat, to meni ne leži. 

S sodobnimi tehnologijami se torej ne razumete preveč? 
Ne, jaz živim v srednjem veku. Če kaj rabim, mora priti vnukinja. Telefon je zadnja reč, ki jo vzamem v roke. Pa še ta me zjezi, ko zvoni. Najraje imam mir. No, saj to je bila moja napaka. Konec koncev, jaz sem garal kot norec, vsi drugi pa so fajn zaslužili. (Smeh.) Vsi drugi so, samo tisti, ki riše, ima premalo. Moral bi imeti v življenju enega dobrega menedžerja, ki bi me znal prodajati, pa bi bilo. 

Risani junaki prej ali slej poskačejo v ra­ču­nalniške igre. So se tudi pri vaših kakšni razvijalci zanimali za to?
O, seveda so poskušali. Vsako leto kakšen pride. (Smeh.) Ne vem, zakaj potem ni ratalo. Jaz sem rekel, lahko delate, samo ne smete spremeniti. Naredite, če bo dobro, bo v redu. Eden je celo prinesel nekaj pokazat, ampak tisto me ni preveč navdušilo. Potem so pa najbrž obupali.

Kaj pa mislite o sodobnih, računalniško narejenih izrisankah?
Kar se risank tiče, zmeraj smatram, da so prave risanke tiste, ki jih avtor sam naredi. En avtor, tisti ki riše, ne toliko tehnično, ampak res avtorsko, se pravi risano na roko. Kar je pa kompjuterska animacija, je že industrija. Tu ne moreš reči, podpišem, to je pa moje delo. Tu morajo biti že računalničarji zraven. Ni ustvarjalno. Če jaz risan film delam in spremljam figuro, ona igra in jaz jo vodim. To se pravi, jaz igram s figuro. Računalnik pa nekdo programira in potem tisto
figuro s pritiskanjem zlahka da malo bolj hitro, malo bolj počasi, jo malo poveča. Tako lahko senčijo, vse je možno. Tudi tisto, česar mi nismo mogli, oni lahko vse naredijo. Možnosti so drugačne. Ampak to zame ni avtorsko delo, to je že tehnika. Je krasno, je brezhibno, ampak nima duše.

Imate raje potem raje krajši format filma, kratkometražne risanke?
Ne, zame so bili celovečerni filmi višek. Ko sem videl Sneguljčico, je bilo konec. Takrat sem ponorel in si rekel, to je tisto. Nato sem si celo življenje želel delati take stvari. Žal pri nas te možnosti ni bilo.

Je še kakšna druga risanka na vas naredila tak vtis?
Ja, so bile še, seveda. V glavnem, ko sem bil otrok. Ko sem odraščal, sem vsrkaval filme, ki so bili takrat. Disneyjevi so bili v glavnem višek. Če pa gledam danes Shreka, me ne pritegne. Ker je grdo. Figure so grozne, grde. Jaz ne vem, a ljudje uživajo v tem, da ni lepo, da ni luštkano?

Meni se zdi Osel luštkan.
Ja, saj je fajn. Kot bi bil živ. Ampak meni še zmeraj ni, no. Jaz sem poskušal ljudem dati smešno pa estetsko, lepo. Punce so bile fejst, Lakotnik ni bil najbolj fejst, ampak je bil pa smešen. In so se ljudje zabavali. Izgleda, da sem uspel. Če po šestdesetih letih ne vem katera generacija še zmeraj čita, se pravi, da je v redu. Vprašanje, če bodo tiste risanke, ki so zdaj moderne, toliko časa zdržale. Najbrž ne. Spomnim se že, da so ene, ki so bile pred petnajstimi leti, izginile. Ni jih več. Druge pridejo. Ene pa ostanejo, ene so večne.

Se vam zdi, da je danes še vedno tak naval na stripe, kot je bil v preteklosti?
Naval je, seveda je naval. Samo zdaj je drugače. Na tisoče avtorjev, na tisoče različnih stilov. In je pravzaprav pretežko izbrati, kaj bi kupil, kaj tebi osebno najbolj odgovarja. Če jih imaš samo pet ali deset, potem laže izbereš. In se čudim recimo, da današnja mladina ravno tako še čita, v poplavi drugega. Ker danes je problem. Ko sem jaz risal, ni bilo nič drugega. Takrat televizije ni bilo, radia, nič ni bilo še. In so vsi kupili, ker je bilo edino, monopol ... No, to je Slovenija. Moji junaki so ponarodeli in so jih sprejeli kot Slovence. In so še živi in jih še vsi čitajo. Medtem ko druge stripe kupujejo, ker so moderni, pa dobri, pa krasni. Avtorji so fantastični.

Kakšni se vam zdijo superjunaški in japonski stripi?
Japonske figure se mi s tistimi ogromnimi očmi zdijo vse enake. Pa še nekaj je. V stripu ne maram nasilja. Naj bo smešen in poučen. In to ljudi izgleda ne moti. Ko sem jaz risal, so se želeli ljudje zabavati. Nihče ni hotel zvečer, ko pride utrujen domov, čitati o herojih pa o vojni. Tega smo imeli vsi do tukaj gor. In jaz sem prišel s temi neumnostmi. To so bile smešne zgodbe, zabavne.

Stripov o ameriških superjunakih v vaši mla­­­dosti ni bilo?
Ne, to je bilo vse prepovedano. Mi smo lahko čitali samo ruske stvari. Ruska glasba, filmi, zgodbe, zgodovina. Stripa ni bilo, ker Rusi stripa niso imeli. Ljudje pa so se hoteli zabavati in ko sem jaz prišel s temi traparijami, so vse pokupili. Stari šestdeset, osemdeset let, pa osem let stari, vsi so čitali. Ker so bili siti vojne, siti nasilja. In jaz sem se temu izognil. Narisal sem tako, da so bile priljubljene tri figure sicer vedno v nevarnosti, ampak so zmeraj zmagale. Klasični vestern, kjer enega morajo premagati. Tisti črni kavboj, enega morajo odstreliti.

Ali pa Gulikoža.
Ja, Gulikožo sem zato vpeljal, da so imeli negativno figuro. Ker ne moreš narediti zgodbe, ne da bi imel konflikt. Eni so dobri, eni so slabi. Zmagati morajo dobri. Moji trije so si bili sprva sovražni. Volk pa lisica se nista mogla videti in sta se lovila, kdo bo koga. Tukaj je volk še kuhal Trdonjo v loncu. To je bilo eno samo sovraštvo. Ko pa so postali prijatelji, mi je manjkal negativec. Potem je Gulikoža prišel. V začetku so zgodbe živalske, ker sem moral živalske risati, to je bil pogoj. Slovenske basni. In so bile vse gozdne živali: medvedje, jazbeci, srake. Potem sem pa zamenjal vse druge živali s človeškimi figurami, samo ti trije, štirje, so ostali živalski. Pa to nikogar ni več motilo. Počlovečeni so bili. Malo sem bal, da bodo pripombe, pa se ni nihče spotikal ob to.


Očak slovenskega stripa objavljeno: Joker 203
junij 2010

poglavja članka:

Uvod

Stran 2

okvirčki:

Zbirka Miki Muster