Revija Joker - Sin krvi, cinizma

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Sin krvi, cinizma
...
Martin ni edini sodobni fantazijski pisatelj, ki srednjeveško fantazijo oplaja z dobrš­no dozo zajebanega realizma, niti ni edini, čigar knjig ne bereš, ampak jih goltaš. Privlačno se po njem zgleduje Britanec Joe Abercrombie, avtor trilogije The First Law in samostojnega dela Best Served Cold. Sneti njegove bukve obnovi, njega pa zasliši.

Če s fantazijsko literaturo začneš mlad, ti enostavne povestice v slogu Dungeons & Dragons dogajajo. V njih imaš vedno mi­ši­častega barbara, modrega čarodeja in joškato vilinko, ki se skozi mnoge dogodivščine odkrižajo nadpošasti ali zlobca, grozečega svetu. Predvidljivost postane udobna nuja, tako kot to, da se junakom ne zgodi nič posebej kritičnega, ne glede na to, v kakšnih škripcih se znajdejo. Takis­to je samoumevna klišejskost oseb in pripetljajev.

Joe v artfag fotki, kjer je videti manj gi­kast, kot je v resnici. Dosti o njem piše na Joeaber­cro­m­bie.com, kjer ima tudi blog in odlomke iz knjig.

A sčasoma te draž takih knjižic mine in če se ti na njih podlagi fantasy še ni zagravžal, hočeš več. Zaželiš si bodisi bolj odbitih povesti, ki imajo z resničnostjo komaj še kako zvezo, bodisi realističnejšega pristopa, kjer je v fantazijo preoblečen človeški vsakdan. Tak, kakršen je bil, je in znabiti vedno bo - podvržen naši nestalni, razumsko-zverski naravi, poln krvi, izdajstev, nemoralnih likov, lastnoritnih odločitev. Nekaj takih elementov najdeš že v sicer pravljično odmaknjenem Tolkienovem svetu, v delih Roberta Jordana (serija The Wheel of Time) in Terryja Goodkinda (Wizard's First Rule). A orenk spust v realizem je pri bralstvu najbolj vžgal v knjigah Georga R. R. Martina. Ta je serijo Pesem ledu in ognja - A Song of Ice and Fire postavil v fantazijsko, z magijo le rahlo posuto odslikavo srednjeveške Evrope, kjer se ljudje zapletajo v politične ter osebnokoristne igrice, medtem ko jim s Severa grozi starodavna nevarnost. Martin je eden redkih avtorjev, ki likov ne ujčka, temveč jih pohabi in ubije, kakor hitro za to najde pravo mesto.
Martinova knjižna serija, katere prvi del je nastal leta 1996, po pisateljevi hitrosti sodeč pa se bo zaključila okrog leta 2503, posesana direktno iz njegovih umetno živečih možganov, je s svojo umetniško udarnostjo in tržno uspešnostjo seveda vplivala na druge ustvarjalce. Eden zanimivejših je Joe Abercrombie, komaj 34-letni Anglež, ki je pred tremi leti udaril s prvim delom trilogije The First Law, naslovljenim The Blade Itself. Knjigo je zastavil kot klasično fantazijo v izmišljeni, zopet srednjeveški deželi, razdeljeni na sprte, pomehkužene južne in pravomoške severne dežele, kjer iz hladnih predelov vsem preti nekaj neopis­ljivega. A čeprav se tu ni izkazal z originalnostjo, je namen dosegel z liki in pisunskim slogom. Razpizdeni barbar Logen Devetprstnik se trudi, da ne bi pod­legal svoji krvoločni naravi in krvavemu besu, ki ga v boju spremeni v morilski sekljaški stroj ... pok­ve­čeni in­k­vi­­zitor Glokta svoj položaj izkorišča za nizkot­ne oseb­ne cilje ... dočim mladi ljepotanski častnik Jezal van Luthar fura že prav simpatično sebičnost. Štorija jih tobogansko meče v eno blatno luknjo za drugo, Abercrombie pa njihova grabljenja po rešilnih bilkah opisuje s sadistično slastjo. To zabeli z adrenalinskimi opisi številnih bojev in jeklarskega krvo­špri­ca, ki se v njih godi, ter natančnimi predočenji mučenj, vse pa obilno posuje s sapojemajočim cinizmom in črnim britanskim humorjem. Podobno zastavi naslednja dela serije, Before They are Hanged (2007) in Last Argu­ment of Kings (2008), višek ustvarjalne poti pa brž­da doseže v samostojni knjigi Best Served Cold, postavljeni v univerzum trilogije in izdani pred nekaj meseci.
Abercrombiejevih knjig žal (še?) ni v slovenščini, vendar jezik ni tako zahteven, da jih ne bi mogel pre­či­tati Slovenec z malo bolj nabritim srednješolskim znanjem angleščine in slovarjem pri roki za trde orehe. Če jih prečitaš ali ne, pa te bo verjetno zanimalo, kaj ima o njih povedati sam avtor.

Opisali smo vse tri povesti iz serije The First Law. The Blade Itself

Joe, prepričan sem, da bi naši čitavci in obe čitavki ra­di spoznali človeka za ogledalom. Povej nam, kakš­no je tvoje življenjsko ozadje in kako si postal pisec fantasyja? Si pred objavo romana izdeloval kratke zgodbe, kakršne denimo objavljamo na zadnjih straneh Jokerja?
Rodil sem se v Lancastru na severu Anglije, kjer sem odraščal in hodil v šolo. Kot najstnik sem bral veliko fantazijske literature, nenehno igral namizne frpjke in divje nažigal računalniške igre. Zato se mi je po glavi potikalo dosti zamisli za fantazijske like in svetove. Vpisal sem se na fakulteto v Manchestru in se nato preselil v London, kjer sem postal neodvisen monta­žer. V glavnem sem dajal skupaj dokumentarce in pos­netke koncertov ter festivalov. Ker sem bil sam svoj gospod, sem imel med posameznimi nalogami kar nekaj prostega časa, in sčasoma sem pomislil, da bi lahko z njim naredil kaj bolj koristnega, kot da stalno žvečim video igre. Tako sem se odločil, da se lotim pisanja lastne klasičnofantazijske trilogije, misleč, le kaj bi lahko šlo narobe. No, zdaj vemo ...
Trilogija The First Law se je pojavila praktično od nikoder, saj je prišla izpod rok neznanega avtorja. Da si jo spravil na police, je moral biti težaven proces. Kako knjižna industrija pravzaprav deluje v takih primerih?
Za prvi del serije, The Blade Itself, sem potreboval kaki dve leti in pol. Pisateljeval sem med drugim delom in v prostem času. Ko sem končal s pisanjem, sem sestavil listo agentov, specializiranih za fantazijska dela, in jim začel pošiljati poglavja, da bi jim vzbudil pozornost. Mislim, da so me zavrnili osemkrat ali devetkrat. Potem pa sem naletel na Gillian Redfearn, ki je ravno začela delati kot pomožna urednica pri založniški hiši Gollancz. To se je zgodilo čisto po nak­ljučju, ker je poznala mojega prijatelja, ki se je prav tako lotil urednikovanja. V mojem tekstu je nekaj zaz­nala in od mene hotela vso knjigo. Nekaj dni po tis­tem sem imel na mizi ponudbo. Na splošno je sicer dandanes tako, da pisatelj najprej dobi agenta, ki nato ponuja knjigo založnikom. Ampak vsak primer je malce drugačen.
The First Law in iz nje odvrtena posameznica Best Served Cold kažeta močno nagnjenost k sarkazmu in cinizmu. Seveda je cinizem, kot je nekdo rekel, beseda, ki jo ne-ciniki uporabljajo za resnico, in zelo mi je bilo všeč, kako ti je skozenj uspelo za­deti srčiko realizma. Človek zlahka postane žival, pa ne vedno zato, ker bi ga k temu prisilil zajebani lajf, zma­govalcu uživajo v uničenju nas­prot­nikov, bankirji in politiki so odgovorni za velik del trpljenja na svetu ...
Namenil sem se napisati nekaj ciničnega in z ob­čut­kom resnič­nos­ti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je bilo veliko fantazijskih del, ki sem jih bral kot otrok, moralno nadvse preprostih in nerealistič­nih. V pravem svetu enostavne zgodbe praviloma skrivajo kompleksne resnice, dobri nameni se sfižijo in dobro ter zlo sta stvar perspektive. Želel sem, da je tako tudi v mojih knjigah.
Ni težko ugotoviti, da tvoja fantazijska dimenzija temelji na resničnem, zgodovinskem svetu. Unija je slična Britaniji, prisotne so arabske države, medtem ko Styria v Best Served Cold najbolj spomni na renesančno Italijo (čeprav je Styria oziroma Štajerska ena od zveznih dežel Avstrije). Koliko zgodovinskega raziskovanja je šlo v pisanje? Si preučeval tudi borilne veščine, mečevanje, vojaško taktiko, obleke tistega časa in podobno?
Zadnje čase berem veliko zgodovinskih del, verjetno več kot fikcije, in brez dvoma se to odraža na svetu in dogodkih v mojih povestih. Saj pravijo, da umetnost oponaša življenje. Res pa je, da se ne ubadam posebej z raziskovanjem podrobnosti. Gre za fantazijo in namesto da bi preučeval, natanko kakšna okna so imeli v Firencah 17. stoletja, preprosto vključim tako ok­no, ki je najbolj primerno ali dramatično glede na prizor. To je vidik fantazijske literature, ki mi je zelo pogodu - da lahko kombiniram različne dobe in vplive. Ni treba, da so detajli nevemkako realistični. Prav nasprotno: to, da niso, lahko pomaga pri ustvarjanju bolj živahnega okolja.
Tvoja nova knjiga, Best Served Cold, vključi še več krvi in seksa. Je bila to zavestna odločitev oziroma je imela kakšno zvezo s tem, kako tržno us­peš­na naj bi bila? Ali pa enostavno slediš svoji vna­p­rej določeni poti v še bolj odraslo, temačno fanta­zijo?
Ko so mi The Blade Itself zavračali po tekočem traku, me je skrbelo, da sem pretiraval z nasiljem in nazornostjo. Vendar menim, da je večina odjemalcev fantazije (in najbrž vsega drugega) skozi zadnjih deset ali dvajset let postala dosti bolj razumevajoča do takih elementov. Sam skušam biti v pisanju čim bolj poš­ten in resnicoljuben. Ko sem bil mlajši, mi je šlo dostikrat na jetra, kako sta v fantasyju prikazana spolnost in nasilje. Nasilje je bilo popreproščeno in omehčano, dočim seksa skoraj ni bilo. Hotel sem prebrati nekaj, kar bi bilo bolj realistično, nekaj, kar bi ponudilo tako obravnavo, kot jo vidiš v srhljivkah ali vojnih zgodbah. Best Served Cold je sicer dejansko izpadel zelo nasilen, toda navsezadnje se ukvarja s temo mašče­vanja v odlični tradiciji tovrstnih italijanskih priskutnih zgodb. Ne vem, če bo moralo biti vse, kar bom odslej napisal, tako nazorno. Menim, da se je treba lotiti vsake zgodbe posebej in jo narediti avtentično, resnično in pošteno. Če to pomeni eksplicitnost, naj. Kar se ti­če tržne zanimivosti, pa bi rekel, da moraš napisati tako knjigo, kot bi jo želel prebrati sam, in upati, da tako misli tudi del občinstva. Nisem prepričan, da boš uspešen - komercialno ali umetniško -, če boš skušal predvideti, kaj bo ljudem všeč, in temu prirediti svoje ustvarjanje.
Ko sem bral The First Law, sem opazil precej podobnosti z Martinovo serijo A Song of Ice and Fire, od načina, kako se prepletajo zgodbe likov, do občutka temnofantazijskega sveta, večinoma oropanega nadnaravnih sil. Črna Amazonka v Befo­re They are Hanged me je spomnila na Grace Jones v Konanu, dočim je vse skupaj preveval nezmotljiv vonj črnega britanskega humorja, morda s Črnim gadom, ki se zvija v ozadju. Kakšni so vplivi na tvoje pisanje?
George R. R. Martin, filmi o Konanu in Blackadder - med mnogimi drugimi. Rekel bi, da nate kot na pisca vpliva vse, kar bereš, gledaš, igraš ali izkusiš, kar ti je posebej všeč in kar ti ni. Vplivi name zajemajo dosti napisane fantazije (vključno s Tolkienom, LeGuinovo in Moorcockom), pa tudi veliko fikcije izven fantasyja (od Dickensa prek Tolstoja do Jamesa Ellroya) in stvarne literature, posebej zgodovinski del. Prav tako sem sodi kup filmov, televizijskih oddaj (sem velik ljubitelj bolj realističnih, moralno nejasnih serij, ki zadnje čase prihajajo iz Amerike, kot so Sopranovi, The Shield, The Wire, Battlestar Galactica, Deadwood, Dexter in podobih), igranje domišljijskih vlog, računalniške igre in še marsikaj. Pisana mešanica, in menim, da je dobro, da je taka.
Te zanima pisanje še za kako drugo področje, reci­mo filmi, televizijo in igre? Sam bi nadvse rad igral temačno frpjko, za katero bi scenarij napisal ti. Saj Rihanna Pratchett ne more narediti vsega, kajne?
Zaenkrat mi knjige zadostujejo, zato nimam načrtov, da bi se razširil. Nisem pa proti temu, posebej če bi mi kdo ponudil mastne denarce ...
Še vedno pa tisti čas, ko si ne izmišljuješ, kako bo bloodlustan Logan Devetoprstnik raztrgal nemoč­ne žrtve, nažigaš špile?
Seveda. Nenehno. Namizne frpje sem opustil že pred časom, ko sem se odselil od doma, toda video igre so v mojem življenju stalnica.

Sin krvi, cinizma objavljeno: Joker 194
september 2009