Revija Joker - Noteklepca

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Noteklepca
...
Snetiju se zdi nadvse hecno, kako se podalpska gmajna stalno prekla okrog kakovosti grafike v igrah, skoraj nihče pa ne izdavi česa glede glasbe v njih. Kot bi na bučah ne imeli uhljev, temveč bunke karfijol, neobčutljive na tresenje zraka.

Res pa je, da to ni nič zares čudnega. Slove­nija je pač, kot pri toliko drugih stvareh, ena velika zaraščena vukojebina, kjer v trgovini ne dobiš igričarskega so­und­tracka, čeprav se postaviš na trepalnice in pasje migaš s trtico. Namesto tega so povsod izdelki od Wernerja in Korada, o ja. Od dežel, kot je Japonska, kjer ima vsak tretji špil v štacuni cedejko s svojo muziko in jih kupci odnašajo domov v sto tisočih, smo tako oddaljeni hudo več, kot znaša geografska kilometrina.

Dokaz za to, da je glasba iz iger dosegla neko normalno zrelost, so koncerti, na katerih jo izvajajo orkestri. Eden takih projektov je Video Games Live, niz predstav, na katerih godejo muziko iz petindvajsetih naslovov, kot so WoW, Halo in Tetris, obenem pa sučejo videe ter šopajo svelobne efekte.

A vendarle mora biti celo Lojzetu z Razpotja, ki mu je al­kohol že skoraj povsem razžrl bobniče, jasno, da bi bila izvedba sodobnih iger brez močne zvočne plati dodobra osiromašena. To je tako kot z grozljivkami: dokler je zvok vključen, se treseš, ko ga izklopiš, pa gre vzdušje kar nekako po gobe. Jasno, saj je sluh pomemben čut, ki je naše prednike reševal iz kočljivih situacij. Zato se naši možgani krepko zanašajo nanj in že stereo, kaj šele obkrožajoča zvočna podlaga obogati praktično vsako igrarsko izkušnjo. Ne glede na to, ali gre za piskljanje pionirskih računalnikov ali za najsodobnejše jahalke stremenc, kladivc & nakovalc, kot sta Killzone 2 in Gears of War 2. Pri tem so kajpak važni učinki, še bolj pa glasba, ki izkušnjo obarva po svoje in te subtilno spravi v stanje duha, kjer si bolj od­­prt za špilova sporočila, kot bi bil sicer.

Noteklepca objavljeno: Joker 188
marec 2009


sorodni članki