Revija Joker - Zlatoptičnik širi krila

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Zlatoptičnik širi krila
Zlatoptičnik širi krila
...
Že vidi, kako se znalci s FDVja kremžijo, a Sneti sekira se bore malo, zakajti za svoj prvi pravi intervju začopati Nejca Gazvodo, dobitnika nagrade Zlata ptica 2005 za literaturo.

Nejc Gazvoda aka Kontejnerus z mn3njalnika. Novomeščan, dvajset let, debela črna očala, kaka kil'ca preveč. Moder nahrbtnik, ki ga ima že od petega razreda. Rahlo g33kast fejst fant, na pogled nič kaj drugačen od tebe in mene. Toda ta študent drugega letnika Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, smer režija, je zadnje čase medijsko izpostavljen skorajda kot naš vrhovni inkvizitor. Razprodan je že prvi ponatis njegove zbirke kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, pred kratkim je izdal roman Camera obscura in je - poleg nominacije za najboljši literarni prvenec leta 2004 - pobasovalec dveh razumno bleščečih nagrad. Liberalna akademija, katere člani so sicer zvenečniki tipa Slavoj Žižek, Peter Božič, Niko Toš in Jaša Zlobec, mu je podelila priznanje zlata ptica 2005 za dosežek na literarnem področju. Na polico pa si je nadalje postavil Dnevnikovo nagrado fabula 2006 za najboljšo zbirko kratke proze. Še malo, pa bi dobil viktorja. Da je treba zanj storiti nekaj hudega? Hej, Siddharta niso naredili nič, pa so ga vseeno prejeli :).
Intervju, torej. Težiti človeku, ki je od prodora Veveric z raznoraznimi novinarskimi baranji in skorajda okusnimi artfagovskimi slikami prisoten v miljavžentu medijev, se zdi vsaj tečno, če ne kar nesmiselno opravilo. A od vsega začetka, ko v srednjeveški kavarni Ljubljanskega gradu naročiva džus z vodo in redek sadni čaj, je jasno, da je ta pogovor nekaj posebnega. Prvič, Nejc čita Joker od prve cifre, tako da to ni slog čebljanja za Jano ali mrščenja za Novo revijo. (Če se intervju mestoma sliši reklamno, pač se - pogovor je bil čisto iskren, spontan, niti malo vnaprej dogovorjen.) In drugič, avtor intervjuja želi skozi izsečke iz Kontejnerusove življenjske zgodbe čitavcem ino čitam nič kaj prozorno reči troje. Da si lahko kul, čeravno si po videnju prasic v Globalu piflo. Da moreš biti kljub mladosti uspešen in prodoren, čeprav ne cingljaš z zlatimi ketnami. In da moreš biti razgledan in pameten, dasi že leta nabijaš 'igrice' ter čitaš SF & fantasy.


Reci, Nejc, kako in čemu si začel pisati?
Kot številni drugi - klamfal sem v osnovnošolsko glasilo ter nato s tem nadaljeval v srednji šoli. In, zopet kot mnogi, sem začel s poezijo ter nato šaltal na prozo. Moje pisanje pa je bilo posledica tako dobrih profesoric kot lastne ljubezni do čitanja ter jezika.


Kako pa je prišlo do tega, da so ti prozo založili?
Za hec sva z očetom zbrala mojo prozo in poezijo ter naredila knjižico v kakih sto izvodih, ki sva jo nato raztalala prijateljem, znancem ... To je bilo pred dvema letoma. En izvod sva poslala tudi na novomeško založbo Goga, od koder me je nato urednik poklical, da je zadeva po njegovem zelo dobra. Seveda ni šlo brez tega, da je najprej poslal SMS nekomu čisto tretjemu, in če me ne bi potem še enkrat klical, bi vse skupaj znalo utoniti v pozabo. Sam tega nikakor nisem pričakoval, na vse skupaj sem že pozabil. Knjižico sem potem izpilil, vrgel ven poezijo, vanjo dal še nove zgodbe in nastale so Veverice.


Veverice so niz zgodb, ki govorijo o prehodu iz najstniške v odraslo kožo, o vmesnem stanju, ko se otrok levi v odraslega. Protagonisti se odmikajo od zaščitništva staršev in dozorevajo, pri čemer naletijo na primarnosti - ljubezen, žalost, radost, bolečino, povezanost, smrt. Osebe so enake, vendar jih štorije mešajo in sestavljajo na nove načine. Je na tak pristop kaj posebej vplivalo?
Najbrž Stephen King s svojimi liki, ki prehajajo med posameznimi zgodbami. Nasploh sem že dolgo navdušen bralec znanstvene fantastike in fantazije, torej domišljijskih zvrsti, ki jih imajo mnogi za 'nižje'. To je neumnost in posledica nerazgledanosti.


... za katero bi si človek mislil, da bo počasi izginila.
Saj bo. Tudi zato od nekdaj cenim Joker, kjer se na tem področju trudite že leta, da bi bili ljudje manj zaplankani in nerazgledani. Moram reči, da imam vaše članke o bukvah že dolgo za nekakšen vodič. Za Philipa K. Dicka (car!) sem recimo izvedel in se zanj navdušil prav iz Jokerja. Cenim tudi celovito in strokovno pokrivanje tematik, kot sta Gospodar Prstanov in Vojna zvezd, ki se jih drugi mediji le površno ali nespretno dotaknejo. Prav tako ste me okužili z Magic: The Gatheringom.


In igrami?
Ne, te pa igram že od nekdaj. In mi zaradi tega nič ne fali (smeh), kvečjemu nasprotno. Jasno, igre te lahko poneumijo, če želiš ali dovoliš. Lahko pa te ponesejo v druge svetove, saj vsi potrebujemo pobeg. Zaradi svoje interaktivnosti so na svojem področju pravzaprav ultimativne. Zraven tega pomagajo pri logičnem mišljenju, učenju angleščine, koordinaciji ...


Aja, ni težko opaziti, da si zavzet član spletne skupnosti na našem forumu mn3njalniku.
To pa res ne :). 1270 sporočil v primerjavi z nekaterimi ni veliko, ampak na rumenjaku sem že od prve inkarnacije, ko ga je tvorilo le par navdušencev. Res zanimivo je opazovati razvoj foruma, pojav kultov tipa bager, furanje alternativnih osebnosti, bogastvo likov, odbite projekte, skrivnosti, insajderske fore ... Po eni strani je to alternativni svet, v katerem nekateri postanejo tisto, kar v resničnem življenju niso (ne morejo, nočejo, karkoli). Nekako tako kot igre. Po drugi pa se s čvekači družimo bodisi na uradnih, bodisi neuradnih srečanjih in se imamo noro.

Zlatoptičnik širi krila objavljeno: Joker 154
maj 2006