Slovenskih fantazijskih del nimamo v izobilju, kar spreminja plodoviti štajerski avtor Bojan Ekselenski. Poleg številnih knjig je aktiven pobudnik in ambasador vsega, kar diši po spekulativni fikciji. Z različnimi projekti omogoča objavljanje prispevkov domačih ustvarjalcev, ki so jim vrata do objave pogosto zaprta. Njegovo dopolnilno glasilo h knjižni seriji Vitezi in Čarovniki, Jašubeg en Jered, se je razvilo v najdlje izhajajoči elektronski fanzin za ljubitelje ZFja, fantazije in hororja. Je sourednik žanrske knjižne zbirke Zvezdni prah, kjer dobijo možnost objave neuveljavljeni pisci kratke proze. Vmes pa vztrajno širi svoj opus. Izdal je ZF-roman Atlantida: Imperij sončnega boga, piše eseje in priročnike (Rokodelstvo spekulativne fikcije, Teorija & praksa e-založništva), postregel je z zbirko mistične poezije. O aktualni knjigi Vzpon indigo otrok berite v rubriki Črkožer, z njim pa smo se pogovarjali o pisanju in stanju take literature pri nas.
Saga Vitezi in Čarovniki je največji slovenski fantazijski projekt. Vendar ne gre samo za dediš­či­no Gospodarja prstanov. Kako bi jo opisal in oprede­lil ter kdo vse je vplival na nastanek sage?
Gospodar prstanov je imel določen vpliv, a še zdaleč ne odločilnega. Gre predvsem za osnovni žanrs­ki okvir – sodobna fantazija. Del bitij Drugotnosti in začetek osrednjega dela sage je vsaj malo tolkiens­ki, ampak tudi Tolkien je jemal iz mitologije. Nisem hotel izumljati že izumljenega. Saga je mešanica vplivov, od Asimova, Clarka in Herberta do Tolkiena in Martina, če ostanemo v mejah zvrsti. Največ idej sem pobral iz dejanske zgodovine, mitologije, religij, antropologije in druž­benih trendov. Sámo sago bi težko žanrsko definiral, saj gre za mešanico sodobne fantazije, zgodovinske fikcije, znanstvene fikcije, znanstvene fantazije, kriminalke, političnega trilerja ... Tudi življenje je meša­ni­ca več žanrov, ni samo komedija ali tragedija.

V zbirki je izšlo več tiskanih knjig, poleg tega so v elektronski obliki na voljo ostale zgodbe. Kako naj se novopečenec loti branja v 'pravem' redu? 
Bralcu, ki prvič naleti na Viteze in Čarovnike, je po svoje težko, saj gre za seriji, ki sta vsaksebi preko dva tisoč let. Najbolje je začeti z Votlino skrivnosti za osrednjo sago ali Vzponom Elejle, ki požene tako imenovano Trilogijo o Vesoljnem carstvu z dogajanjem v času antike. Votlina skrivnosti je ničti del (vem, sliši se hecno), predzgodba osrednje sage, ki se dogaja v naši bližnji prihodnosti. Delo je arheološki triler, ki preide v magični realizem in urbano fantazijo. Gre za organsko mešanico žanrov, kot so vse knjige v sagi. Prvi del sage, Vzpon indigo otrok, je posvečen elementu ognja, drugi del, Indigo novi svet, je posvečen elementu zraka, tretji del, Vladavina indigo otrok, ki nastaja, pa je posvečen elementu vode. Pride še četrti del, posvečen elementu zemlje.
Vzpon indigo otrok je predelana in dopolnjena izdaja prvenca Indigo otroci iz leta 2007. Poleg privlačno opremljene naslovnice ste prevetrili tudi besedilo. Koliko se ta izdaja razlikuje od prvotne?
Prvotna izdaja je bila zaradi moje neizkušenosti in naivnosti polizdelek. To pošteno priznam. Vendar je v sebi nosila vse to, kar je v prenovljeni izdaji Vzpon indigo otrok. Ta je temeljito popravljena in predvsem vsebinsko konsistentna pripoved, odpravljene so jezikovne nerodnosti in nekatere nedoslednosti. Branje je sedaj bistveno kvalitetnejša in celovitejša izkušnja. Priporočam pregled dodatkov, ki so dosegljivi na spletu v datotekah pdf. Omeniti moram tudi odličnega ilustratorja Marka Jordana iz agencije Umer, ki je ustvaril likovno vizijo Drugotnosti. Vse naslovnice knjig osrednje sage so njegova umetniška dela. Prvi stik s knjigo je pač naslovnica. Če spoštuješ bralke in bralce, mora biti kvaliteten tudi ta del. Mislim, da 'fotošopanim' zmazkom naključnih umetnikov ni mesta na naslovnicah kakovostnih knjig.

Vesoljno carstvo je krajša, visokofantazijska trilogija, ki dopolnjuje matično sago Vitezi in Čarovniki. Za pokušino so za vse knjige na domači strani Vitezicarovni­ki.com na razpolago dražilniki.

Značilnosti knjig so dopolnilna branja, ki razširjajo svet sage. Slovarji, popisi zgo­dovine in ostale za­ni­mivosti razkrijejo, kako pod­robno si razdelal svet. Si ga gradil ob pisanju ali vnaprej? V be­sedilu je polno neznanih izrazov, ki se tičejo predvsem nazivov plemstva v Drugotnosti. Si ta sestav ustvaril sam ali si se opiral na primere iz zgodovine? 
Drugotnost, kot imenujem fantazijski svet 'redke' materije, sem v osnovi zastavil pred pisanjem, a sem ga skozi razvoj pripovedi dodatno razvijal in dopolnjeval. V doglednem času bom pripravil Encik­lopedijo Drugotnosti. Razvil sem popolnoma specifičen jezik z lastnimi pravili, saj sem se igral s pretvorbo telepatskega jezika v fonetično obliko. Vilinščina (lahko bi bila bibinščina, a sem se izogibal izumljanju tople vode) je v osnovi semitski jezik, razvil sem ga iz korenov stare aramejščine, heb­rejš­či­ne in staroegiptovščine. Svet redke materije sem zasnoval na osnovi obširnega študija teorije superstrun (več kot 1500 strani knjižnega gradiva). Po tej teoriji ima vesolje svojo valovno dolžino, ki definira temeljne fizikalne konstante in s tem določi razmerje materije do energije. V dovolj redkem svetu je psihična magija delujoča sila, ki odpravi potrebo po tehnologiji na naš način. A tudi tam imajo specifično tehnologijo, prebarvano v magijo. Arthur C. Clarke je nekoč izjavil, da je čarovnija vsaka dovolj razvita tehnologija – nekaj podobnega je tako imenovani kargo kult. 
Vsa magija v knjigah temelji na logiki in fiziki okolja. Kastni sistem, družbeni ustroj, moralni sistem in strukturo nazivov sem pobral iz zgodovine. Tam je vse, samo izposoditi si je treba. Izraze sem sestavil na osnovi korenov semitskih besed svoje fantazijske vilinščine, pravzaprav njenega simbolnega sis­tema. Slednji temelji na židovski kabali, a je dopolnjen z dualnim sistemom dveh lun, ki jih ima svet Drugotnosti (Elem Jered v vilinščini) Tudi to je terjalo obilje študija, ki sem ga strnil v knjigo Kabala: uvod v teorijo in prakso in ravno prihaja na Biblos. Mogoče bo nekega dne celo v tiskani obliki.

Zgodba se med drugim odvija v Sloveniji prihodnosti. Prihodnja politična slika je še bolj izkrivljeni odraz današnje korupcije in elitizma. Gre za namenoma družbeno angažirano komentiranje aktualnega stanja?
Saga vsebuje neprizanesljivo kritiko banditskega ustroja političnega sistema, kjer uspevajo najbolj brezobzirni plenilci. Pravzaprav celoten 'razviti' zahodni svet tone v darvinizem najslabše vrste, kjer se odstotek elite s smetano preserava z bizarnimi domislicami. Za opis realnosti Slovenije petdeset let v prihodnosti sem uporabil različne študije, projekcije in članke. Seveda je zraven obilno vpet nauk tete zgodovine. Zgodovina se ponavlja, ker se iz nje očitno ničesar ne naučimo. Kot v šoli: ponavljaš, dokler ne izdelaš vsaj z zadostnim. Lahko vam razkrijem, da je socialni inženiring veda prihodnosti. Najpomembnejši produkt te vede je masovna manipulacija in slepitev s trači ter nepomembnimi ekstravagancami. Žal je moja vizija verjetno preblaga za to, kar nas čaka. Za Slovenijo sem se odločil, ker gre za slovensko sago slovenskega avtorja. V Slovenijo bolj sodijo Borisi in Lucije kot Johni in Marthe. Zakaj bi se morala vsa fantazija dogajati v angleško zveneči deželi z angleško zvenečimi ljudmi?

V sagi obiščemo obilico dežel in naselbin, zato so priloženi zemljevidi nepogrešljivi. Prav pridejo tudi dodatne, geografske in zgodovinske obrazložitve sveta, ki so na voljo za dolpoteg.

Kakšno je po tvojem mnenju stanje spekulativne literature v Sloveniji? Lahko (novi) avtorji računajo na pomoč založb ali so obsojeni izdajati knjige v samozaložbi? Se sploh da preživeti le s pisanjem?
Stanje v Sloveniji je odraz stanja v slovenski literaturi, ki se žanrsko oži. Smo v fazi, ko prepričujemo literarno javnost, da takšna književnost ni le šund, lahkotna, trivialna, otroška ali mladinska literatura. Ne bom nergal ali kritiziral, saj od tega ni koristi. Dejstvo je, da v slovenskih knjigarnah ni slovenskih knjig spekulativne fikcije. Domači literarni mainstream se z ustvarjanjem na tem širokem literarnem področjem ne ukvarja. Vse, od pisanja do urednikovanja, je prepuščeno amaterskim entuziastom, ki si kruh služijo drugje in ne s pisanjem. Slovenski pisatelji naj ne računajo na založbe, zanesejo se lahko le nase. Stanje se izboljšuje na ljubiteljski strani, predvsem zaradi vse več dogodkov, kot so Meteorita, Na meji nevidnega ali KuniKon. Ustvarjalna stran gre s tem v korak. Lani smo dobili prvo resno literarno revijo Supernova in kot njen urednik vidim, koliko še potrebujemo, da dosežemo literarno najraz­vitejše. Supernova objavlja dela domačih avtorjev in tujih, da ohranimo stik z razvitimi. Tako imamo nekaj znanih tujih avtorjev, kot je Lawrence Schimel. Čaka nas še veliko dela s prepričevanjem znatnega dela ljubiteljske skupnosti, da angleščina ni edini jezik fantastike. Kakovost domačih del se, delno zaradi mojega nerganja, počasi izboljšuje. A težko je konkurirati resnim založbam, ki znaten del produkcije pokrivajo tudi z javnimi sredstvi.

Od izdaje prve knjige si gotovo pridobil mnogo izkušenj. Kaj bi takrat danes naredil drugače oziroma kaj bi priporočal nadebudnemu pisatelju novincu, ki si želi izdati svojo knjigo?
Indigo otroke bi izdal leto kasneje :). Jasno ti mora biti, da moraš za vse faze, od ideje do knjige, poskrbeti sam iz svojega žepa. Le če imaš srečo, dobiš kakšnega donatorja. Vsem, ki bi radi pisali ali pišete spekulativno fikcijo, priporočam branje slovenskih knjig. Ne samo ZF in F, temveč leposlovje na sploš­no. Pred pisanjem si velja pridobiti vsaj solidno splošno izobrazbo o področju, ki ga želijo literarno obravnavati. Hujša od manjkajoče vejice ali kakšne­ga zatipka je krompirjeva juha v srednjeveški Ljub­ljani. Z branjem angleških knjig težko dobiš slovenske jezikovne veščine. Dobil sem vpogled v nekatera dela v nastajanju in pri večini sem opazil tako imenovano angleško slovenščino, ki izvira iz branja skoraj izključno angleške literature. Naj poudarim, da se slovenska fantazija prav nič čudno ne bere, čeprav se je velik del ljubiteljske skupnosti odvadil domačega jezika. Ključni komponenti za pisanje sta obča pismenost z besednim zakladom in splošna izobrazba. Naj novopečeni avtorji in avtorice pošiljajo kratka dela v uredništvo Supernove, kjer bodo deležna najboljše tovrstne obravnave v Sloveniji. Nimamo navade, da avtorju, ki nam pošlje zgodbo ali pesem, sploh ne odgovorimo, kar je neprijetna praksa mnogih slovenskih revij. Z avtorji je treba aktivno delati, saj samo tako pride obči napredek. Pomagamo, seveda brezplačno, tudi s svetovanjem pri izdaji romanov.

Si pionir izdajanja besedil v elektronskem formatu, knjižno serijo pa spremlja spletna stran Vitezicarovniki.com. Meniš, da danes ni dovolj izdati le knjige, ampak je treba bralcu nuditi dodano vrednost? Se ti zdi naš trg dovolj zrel za e-knjige?
Bralcu je treba ponuditi dodatne vsebine. Zlasti tako obsežna saga, kot je Vitezi in Čarovniki, potrebuje izdatno podporo in bralci so upravičeni do njih. Rad bi, da je spletna stran še kvalitetnejša, a realnost volka samotarja je, da sem sam svoj mojster. Elektronskih knjig sem se takoj oprijel, Votlina sk­rivnosti je bila do nedavnega med najbolj branimi. Žal pa je trg e-knjig pri nas obsojen na životarjenje. Infrastruktura je polovična, nima dodane vrednosti in prodaje fizičnim osebam skoraj ni. Knjiž­nič­na prodaja je podobna tisti fizičnih knjig – majhni smo v vse bolj odrinjenem položaju. Ljudje mi tožijo, da si mojih knjig ne morejo izposoditi. Si na lestvici najbolj branih, a knjižnice ne kupijo naslednje knjige v seriji. Naj razume, kdor more. Sistem izposoje e-knjig bi moral biti drugače izveden. Kar imamo pri nas, je na pol poti in se ne izbolj­šuje. Nimamo nobene infrastrukture za samozaložnike.
V tujini je zadnje čase opazen trend interaktivnih romanov. Menda se Vitezi in Čarovniki spogledujejo s tem, da bi izšli v tej obliki?
Vitezi in Čarovniki so primerni za interaktivno formo, a je pri nas prva težava ustrezna infrastruktura. Potem je tu miselnost digitalnega zastonjkarstva. Vsakdo bo dal šest evrov za dve pivi, za knjigo pa mu je preveč že petak. Zadnja in največja težava so stroški produkcije. Naj se zagrizem v interaktivni roman, da bom prodal deset izvodov? Najprej bom dokončal sago in potem razmišljal o izvedbi.
Dejaven si v društvu Zvezdni prah, ki združuje ustvarjalce spekulativne fikcije. Za kaj gre pri tem in kdo se lahko pridruži?
Društvo Zvezdni prah je društvo ustvarjalcev, ki se mu lahko pridruži vsakdo, ki ustvarja tovrstne vsebine. Društvo izdaja edine resne slovenske antologije spekulativne fikcije. Vse dosedanje izdaje so nastale brez javnih sredstev. V zadnjem času sem najbolj angažiran kot predsednik Celjskega literarnega društva (CLD), ki izdaja tako Supernovo kot Vsesledje, občo revijo za literaturo in kulturo. V tej vlogi lahko več prispevam k razvoju tovrstne fikcije in literature obče. Literarna kakovost ni omejena na ozko odmerjen elitistični krožek, temveč je enakomerno razporejena po celotnem žanrskem polju, tudi po ZF-ju in sorodnih področjih. Supernova je posebnost, saj poleg proze objavljamo poezijo. Spekulativ­na fikcija v tej obliki je zanimiva.

Uredništvi elektronskega fanzina Jašubeg en Jered in Supernove, brezplačne tiskane revije za spekulativno fikcijo, bosta veseli novih sodelujočih. Poš­ljete lahko zgodbe, eseje, recenzije ali pesmi.

Kaj pripravljaš v prihodnje?
Zaključil sem Magijsko gimnazijo Lubliana, kjer se po­igravam z vzporedno zgodovino, magijo, odraš­ča­­njem in seveda zaroto svetovnih razsežnosti. Tu bi se zahvalil dobrim dušam, ki so mi pomagale pri finaliziranju projekta. Tretji del Vitezov in Čarovnikov, imenovan Vladavina indigo otrok, že nastaja, je nekako na dobre pol poti. To bo epska pripoved o padcu zahodne demokracije zaradi njenih notranjih nasprotij. Pokazala bo, da sta morala in definicija dobrega stvar zmagovalcev ter bo prinesla precejšen odklon od uveljavljenih žanrskih 'pravil'. Zgodba bo odrasla, mestoma temačna in polna presenetljivih zasukov, malce bo zadišalo po distopiji. Knjiga nastavi ogledalo sedanjemu neoliberalnemu sistemu, ki uničuje svet in kot takšen nima možnosti dolgoročnega preživetja. Ko žagaš vejo, na kateri sediš, prej ali slej padeš. Seveda pa ne gre za salonsko ekološko igro na prvo žogo. Zaključil bom tudi Trilogijo o Vesoljnem carstvu, delovni naslov je Evangelij iz Laguedoca. Poleg tega sem bolj ali manj dokončal tiskano izdajo vmesne zgodbe Somrak Drugotnosti, ki se dogaja med prvo in drugo knjigo osrednje sage.