Iiii, kako je lep!
Na katero vabo sedma Okna potemtakem lovijo uporabniške ribice? V prvi meri na izgled. Za splošno podobo je poskrbela večidel ista ekipa ljudi, ki je prenovila vmesnik zadnjega Offica. Njihovi napori so očitni na novi opravilni vrstici oziroma taskbaru, ki je fasala največjo spremembo po izvirnih Oknih 95. Drobč­ka­ne sličice z imeni programov so zamenjale velike in jasne ikone z zmožnostjo prostega razporejanja, sidrenja in brisanja. Učinek je sprva nekoliko zmeden, saj na prvi pogled ni očitno, katere slike predstavljajo bližnjice, katere pa delujoče programe. Toda subtilni efekti na ikonah kaj kmalu postanejo instantno razpoznavni. Aktivne aplikacije dobijo steklasto obrobo, programi z večimi instancami (naprimer brskalnik z zavihki ali več dokumentov v Wordu) nase opozorijo s stiliziranim zavihkom, potek kopiranja filetov ali prenašanja s spleta se odraža kar na glavni ikoni... Klju­čen del prenove taskbara so tudi skočni seznami oziroma jump lists, do katerih prideš z desnim klikom na sličico. Microsoft je vanje stlačil najpomembnejše funkcije: desni klik na WMP sproducira hitri dostop do knjižnice in osnovnih predvajalnih kontrol, medtem ko so v Messengerjev meni vdelani preklopniki statusa. Skočni seznami so izvedeni skozi Vistin vmesnik Most Recently Used, zato načeloma delujejo z vsemi sodobnejšimi aplikacijami. Toda ozadni sistem je precej zmogljivejši in za Win 7 prirejeni programi bodo skoz­nje ponujali marsikak bonbonček. Desni gumb se vrača!

Meni Start je večidel enak Vistinemu, z malenkost premetanimi bližnjicami ter skočnimi seznami. Mimogrede, raba \'klasičnega\' menija ni več možna, kar bo razžalostilo najmanj štiri trdojedrne gike.

Sedmičino namizje takisto obvlada nekaj novih trikov. Takoj opazno je izginotje stranske letve z gadgeti. Slednji so sicer prisotni, vendar odslej niso vezani na svoj košček zaslona, temveč prosto plavajo po namizju. Osvoboditev gedžete dela uporabnejše, saj ni več tistega kljuvajočega občutka, da bi desni del zaslona lahko bil izrabljen za kaj koristnejšega. Namesto tega v skrajnem desnem delu opravilne vrstice ždi vroče mesto, ki vsa aktivna okna naredi prozorna in tako da prost pregled nad namizjem ter gadgeti. Mac OS X preko tipke F11 ponuja slično funkcionalnost, katero smo v Oknih vedno pogrešali. Desktop na­dalje bolje obvlada odprta okna. Povečevanje, minimiziranje ter urejanje aplikacij je izvedeno s samoumevnimi gibi. Če primeš okno in ga potegneš na vrh zaslona, se bo razkomotilo čez celotno površino, zadeg v desni rob ga poravna desno in razpotegne točno do polovice, dotik roba opravilne vrstice poskrbi za razširitev v navpični smeri... Zares priročno, zato upam, da bo Microsoft novost poudaril in jo približal uporabnikom. Bilo bi škoda, če bi ostala spregledana. Enako velja za nov nabor tipkovniških bližnjic, ki vso omenjeno funkcionalnost ponuja skozi kombinacije tipke Windows in smernih pritiskal. Ta se mi zdi naravnost fenomenalen.
Vmesniške prenove je bila deležna tudi večina sistemskih kontrol. Reorganizacijo dotičnih v aktivnost­ne centre je pričela že Vista, vendar prehod ni bil izpeljan konsistentno in celovito. Okna 7 nadaljujejo za­če­to in skupni učinek je precej boljši. Nadzorna plošča je povsem predelana in razdeljena v tematska področja. V enem domujejo kontrole uporabniškega vmesnika, namizja in sličnega, v drugega so združene varnostne funkcije, tretji skrbi za nadzor nad železnino in tako naprej. Starim mačkom bo to povzročilo nekaj preglavic, saj so funkcije precej premešane, povrhu pa dostop do določenih globjih nastavitev (recimo lastnosti mrežne kartice) zahteva več klikov. A manj iz­kušeni bodo prijaznost centrov zgolj pozdravili.