Revija Joker - Bo spet boll-elo?

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Bo spet boll-elo?
Bo spet boll-elo?
...
Filmi, narejeni po knjigah, so se že dokazali, prav tako filmi s stripovsko osnovo - igrarski pa še vedno prodajajo žabjo volno. Bo položaj spremenila številčna nova generacija ali nam bodo oči znova prisiljene pleSneti?

Vsi vemo, da je seznam sfaljenih filmov, ki te­meljijo na igrah, dolg kot nogice Kie­re Knight­ley. Pozornejše sp­remljeval­ce tega področja stre­se mraz ob misli na stare katastrofe v slogu Super Ma­rio Bros, Double Dragona in Wing Commanderja, do­kon­­čn­o pa se jim sistem reboota ob zretju novejših izbljuv­kov, kot so izdelki legendar­no slabega nemš­ke­ga re­ži­serja Uweja Bolla. Sam ga recimo tako čr­tim, da sem se hotel z njim tepsti, ampak mi šleva ni odgo­vo­ril na mail. Pretežka kategorija, pa to. Toda kljub temu, da je večina igrofilmov zanič in da celo tisti, ki jih ima navdušenska publika za ne­kako spo­dobne - Re­sident Evil, Doom, Tomb Raider, Hitman - pri po­k­licnih kritikih doživljajo epska sesutja, se jim Hollywood ne namerava odreči. Osnovni razlog za to je, da so špili prevelik biznis, da bi jih Tovarna sanj prezrla. Potem je tu dejstvo, da so bili nekateri igrofilmi jako uspešni. Lara Croft: Tomb Rai­der z Angelino Jolie je prvi konec tedna zaslužil 31 milijonov evrov, s čimer drži rekord za najbolj us­pe­šen prvi vikend predvajanja med filmi z žensko v glavni vlogi. Meryl Streep pri tem doživlja poživinitis, ampak tako je.

Za skoraj vsak filmček po igrici gojimo velike upe, ki praviloma naletijo na kruto smert. Je pa treba priznati, da se zadeve izboljšujejo. Za oskarja ti izdelki sicer ne bodo kandidirali še lep čas, toda Hitman in Doom nista bila taka poraza kot obupni Super Mario Bros. in neznosno pretenciozni FF: The Spirits Within.

In tretji razlog za vztrajanje? To, da hardcore igralci še zdaleč ne predstavljajo vseh, ki jih želijo filmarji zva­biti v kino. Sliši se čudno, kajti logika pravi, da so de­žurni premikači mišk & drezači ploščkov tisti, na ka­tere mo­­rajo producenti ciljati. Vendar je

Zeldaši, preden se vam iz grla izvije krik in se zvrnete vznak od radosti, poglejte v čla­nek o prvoaprilščinah. Upajmo naprej.
tako le deloma. Ig­re so namreč postale sve­­tovni posel, ki se ga za­ve­da ogromno ljudi, ki se z njim ne ukvarjajo aktiv­no. Holivudarji ne vedo na­tanko, kakšen delež mo­re­bitnih strank bo šel njihov umotvor gle­­dat zato, ker je te­­meljno franšizo igral, in koli­ko je onih, ki so zanjo le slišali v Slo­venskih novicah. Upajo pa, da je delež pr­vih čim manj­ši, saj znajo biti gej­merji ob me­sar­jenju njihove ljube ig­re nad­vse kritični, drugih pa čim večji. Glede na to, da se špili pomikajo v sfero neobvezne zabave za mno­ži­ce, je njihovo splet­kar­jenje čisto na mes­­tu.
Ampak če namerava Hollywood za filme po igrah navdu­ši­ti splošno ob­činstvo, jih bo mo­ral osvoboditi imidža pos­ca­ne žagovine in ponuditi nekaj, kar se bo kosalo s st­ri­povskimi hiti ter kvalitetnimi akcija­­dami. Zaenkrat mu to ni uspelo - oh, kako ZARES ne! - toda producenti se pridušajo, da bo z no­vim rodom drugače. Na kro­vu so obetavni režiserji, domiš­ljij­ski scenaristi, solidni igralci ter teksti na nivoju. A po drugi st­rani je pri polovici filmov udeležen Uwe, pri drugi pa Paul W. S. Anderson, ki ni rav­no Cronenberg ...

Bo spet boll-elo? objavljeno: Joker 177
april 2008