Revija Joker - MS, bodi priden!

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » MS, bodi priden!

Zgodovina boja
V sto in nekaj letih, odkar obstajajo kapitalistične združbe, se je našel kup firm, ki so jih vzeli pod drobnogled vsled zlorabe monopolističnega položaja. Ne v protičarovniških, pač pa v antitrustovskih procesih. Beseda trust izhaja s konca 19. stoletja, ko so podjetja iz iste branže začela ustanavljati združenja in vse delnice prenesla na odbor upravljavcev (trustees). Ti so vodili firme v združenju, delničarjem pa so izplačevali deleže od dobička - dividende. Najbližja današnja beseda za tako obliko združevanja je korporacija. Čeprav trustov v tej obliki že davno ni več, je za označevanje monopolov beseda še naprej v rabi in tudi njih preganjanju se še vedno reče protitrustovsko početje.
Eden prvih, najbolje organiziranih, najbolj razbohotenih in najbolj zatiranih trustov je bil ameriški naftar Standard Oil. Čezlužniki so protitrustovski lov zagnali tik pred koncem 19. stoletja, kmalu po vzponu Standarda, in zakon iz leta 1890, imenovan Sherman Act, je še zdaj osnova te borbe. Senator John Sherman je zapisal, da se kot nelegalna šteje vsaka pogodba, združenje ali zarota, ki bi omejevala trgovino tako znotraj Združenih držav kot s tujino. In naprej, da se kaznuje vsakega, ki bi se šel ustvarjanje monopola. Standard Oil, katerega večinski lastnik je bil Gatesov bogatinski predhodnik John D. Rockefeller, gonje ni prestal nedotaknjen. Razbili so ga na 36 manjših firm, vsaka zvezna država je morala imeti svojo. Med temi sta bili Exxon Chevron in Mobil, še danes vodilni igralci, ki so se čez leta spet začeli združevati. Kmalu za Standardom je prišel na vrsto še večji trust, United States Steel Corporation, ki pa je pritisk preživel. Zadnje večje razbitje trusta se je zgodilo leta 1982. Takrat so na enega dolgoprogaškega in šest lokalnih telefonskih operaterjev razdružili velikana AT&T (American Telephone & Telegraph Company).
Ni presenetljivo, da je kladivo padalo na področjih, od koder še danes priteka največ cvenka: nafti, telekomunikacijah, metalurgiji, računalništvu. A če se zdi, da manjkata farmacija ter avtomobilska industrija, do njiju pridemo nemudoma, saj so kemiki in mehaniki zaslužni za največje kazni v Evropski uniji. Tu sta za pravila o konkurenci (competition) pomembna člena ustanovne pogodbe Unije, ki so jo leta 1957 podpisali v Rimu. 81. člen govori o tem, da so prepovedani kartelski dogovori. Po domače to pomeni, da se firme med seboj ne smejo zmeniti, po kakšnih cenah in v kakšnih količinah bodo nekaj prodajale. 82. člen pa prepoveduje zlorabo monopolnega položaja, denimo s prenizkimi cenami (trženjem pod stroški), kar bi imelo za posledico uničenje vse konkurence. Komisar za konkurenco - zdaj Nizozemka Neelie Kroes, v času prve kazni za Microsoft Italijan Mario Monti - je s svojo ekipo ves čas na preži, če kdo krši pravila. Slovenija? Kakopak imamo svoje antitrustovske agente, ki imajo šiht na Uradu za varstvo konkurence. Agenti delajo na osnovi zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in naj bi se oglasili vsakič, ko kdo krši ta zakon ali ko se dogaja povezovanje firm v morebiten monopol. Tako je urad pred kakim letom izdal razvpito in dolgo pričakovano odločbo o tem, ali Pivovarna Laško lahko prevzame rdeče tekmece nasproti Tivolija. Urad je rekel da, čeprav ima skupna firma več kot 90-odstotni tržni delež. Občasno izdajo celo kakšno kazen, ampak česa odmevnega v tej smeri doslej še nismo doživeli.

Z evrotežaki se ukvarjajo Ballmer in ekipa, medtem ko Bili raje pridiga o prijetnejših zadevah.

V EU je bila globa za Microsoft ena najvišjih doslej, a ne absolutno najvišja. Rekord držijo farmacevtske firme, ki so celo desetletje nameščale cene vitaminov. Novembra 2001 so skupaj fasale 855,22 milijona evrov kazni. Najbolj se je morala stegniti švicarska tvrdka Hoffmann-La Roche, ki je bila pobudnica nečednega početja in naj bi v evropsko malho prispevala 462 milijonov evrov. Drugi najbolj oglobljeni je bil Basf z 296 milijoni, preostalo si je razdelilo še šest firm. Vsa ta podjetja so podobne kazni nato doletele tudi onstran Luže, saj so priznala, da so tam obstajali slični dogovori. V Evropi so se na koncu zaradi prilizovanja preganjalcem izmazala s polovičnim rabatom. Zanimivih je še nekaj kazni v zadnjih letih. Oktobra 2002 so Nintendo in njegove uradne distributerje v sedmih državah oglobili za 167,8 evrskih milijončkov, ker so od države do države različno določali cene. Tako so morali nemški in nizozemski fotri skozi skoraj vsa devetdeseta za konzole in igre plačevati vsaj pol višjo ceno kot njihovi angleški sotrpini. Globi, ki sta skupaj nanesli več kot 120 milijonov evrov, je moral plačati Volkswagen, ki svojim italijanskim dilerjem najprej ni dovolil izvažanja avtomobilov v druge države, nemškim pa je prepovedal dajati popuste za nove passate. Komisija se vtika povsod, tudi v prenose nogometnih tekem. Določila je, da angleške prve lige ne sme prenašati le en kanal, ampak mora vsaj nekaj tekem dobiti konkurenca.
In tako se vse skupaj vrti v krogu. Ker je vse več združevanj, nastajajo novi monopoli, ki jih je treba na novo omejevati. Protitrustovski don Kihoti imajo dela čez glavo.

MS, bodi priden! objavljeno: Joker 160
november 2006