Revija Joker - Mehki patenti

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Mehki patenti
Mehki patenti
...
Izumitelji lahko svoje ideje in iz njih izpeljane izume patentirajo in tako učinkovito preprečijo, da bi jih kdo zastonj kopiral. Tudi programerji lahko to storijo, a le v Ameriki in na Japonskem, v Evropi pak ne. Velike korporacije so se borile, da bi se to spremenilo, toda pred kratkim jih je zatrl evropski parlament. Kaj je narobe s patentiranjem softvera in zakaj je propadla evropska direktiva o patentabilnosti računalniško izvedenih izumov, pove novinaR.

V prvi polovici leta smo bili priče vse bolj burnemu prerekanju, kaj se v Evropi dejansko patentira, kaj bi veljalo patentirati in kaj naj bi se v prihodnje. Tolkli sta se dve strani: velike firme, ki se borijo za čimveč patentnih pravic, in mali programerji, ki so se bali propada. Pravzaprav je najbolj bizarno to, da sta se obe strinjali v tistem najbolj bistvenem delu, se pravi, da se softvera ne sme pustiti patentirati. Vendar nikakor nista prišli skupaj glede tega, ali se to v Evropi počne in ali se bo počelo, če bo sprejet nov zakon ('Direktiva o patentabilnosti računalniško izvedenih izumov'), katerega predlog je prepir sploh spodbudil. Na koncu nikomur ni bilo več jasno, ali bo tovrstna zaščita na voljo tudi za računalniško programje ali pa vendarle samo za tehnične izume, ki jih poganja posebno programje.
Osnove patentiranja pravijo takole: patent je nabor ekskluzivnih pravic, ki si jih lahko pridobi izumitelj za svoje sijajno odkritje. Pravice navadno trajajo dvajset let in v tem času lahko imetnik sam določa, pod kakšnimi pogoji bo dovolil kopiranje svojega izuma. Za patent lahko zaprosiš, če je tvoja iznajdba nova, inventivna in industrijsko uporabna. Pri računalniško izvedenih izumih pa je Evropska komisija, ki je napisala predlog direktive, dodala pogoj, da mora izum dajati pomemben tehnični prispevek k obstoječemu stanju tehnike. Pomembno je še dejstvo, da po Evropski patentni konvenciji na ta način ni mogoče ščititi poslovnih metod, algoritmov in programske opreme. Čezlužniki in poševnoočniki seveda delajo drugače in omogočajo patentiranje vsega, kar se svaljka pod soncem. Vendar je za računalniške programe v Evropi na voljo zaščita, znana kot avtorske pravice. Te avtomatično pripadajo vsakomur, ki napiše program, prav tako kot piscu knjige ali komada. No, za velike firme to ni zadosti, saj avtorske pravice ščitijo le natanko določen program, ne pa tudi morebitnih posnemovalcev. Korporacije si želijo patentov, ker ti ščitijo ideje. Njihovo razmišljanje je tako: če smo si mi izmislili zavihke, naj nam vsi, ki jih na kakršenkoli način sprogramirajo in vključijo v svoj program, plačajo za njih uporabo. Kar je nekako tako, kot če bi nek pisatelj patentiral žanr kriminalke, nakar bi mu morali vsi pisci krimičev plačevati licenčnino, četudi bi bili slog in vsebina njihovih krimičev povsem drugačni od tistega patentiranega. V Ameriki in na Japonskem se je zadeva sprevrgla v stanje, kjer si par firm lasti na tisoče patentov. S preostalimi tisočkratnimi lastniki si jih fino izmenjujejo, ostale pa molzejo in izsiljujejo. Šele koncem lanskega leta sta IBM in CA najavila, da bosta odprtokodni skupnosti dovolila brezplačno uporabo par sto licenc. Ob vsem naštetem propade vse leporečenje Evropske komisije, da lahko patenti ščitijo tudi majhne in neodvisne programerje ter proizvajalce razne tehnike. Zgodilo bi se kvečjemu to, da bi morali slednji začeti vlagati v patentni sistem, ki naj bi jih ščitil, da bi se zaščitili pred njim. Namesto vlaganja v razvoj dobimo vlaganje v pravo.

Mehki patenti objavljeno: Joker 145
avgust 2005