Revija Joker - Projekt Prismuk

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Projekt Prismuk
...
Google se je s projektom Loon namenil pripeljati internet celo v najbolj odročne kraje planeta. Z baloni! Eksperiment je pred prvim resnim preizkusom v naslednjih mesecih naj bi v zrak prvikrat spustili kakih tisoč plovil obenem. Darquis de Sade je šel pogledat, zakaj bi kdo pri zdravi pameti delal tako gnečo na nebu.

Ena bolj žgočih težav globalnih spletnih gigantov, kot so Amazon, Facebook in Google, je ta, da jim smele načrte za prihodnost ovira pre­­počasen razvoj infrastrukture. Vsem bi nam že zdaj z veseljem v pretok ponujali filme ka­kovosti 4K, a četudi so posamezne pipice dovolj široke, celotna infrastruktura tega ne omo­goča. Zato Google gradi lastna referenčna mesta z zdravimi vlakninami v napeljavah, da bi razvojno manj poskočnim županom dokazali, kaj vse omogoča tehnologija. Druga težava sodobnih dotkomov pa je, da biznis gradijo na množičnosti uporabnikov. In ti so v razvitih delih sveta večinoma že polovljeni. 
A čeprav se nam zdi, da je internet danes že povsod, je bridka resnica ta, da kaki dve tretjini prebivalstva Zemlje še vedno masturbirata na papirne revije in optične medije. Redko poseljene države namreč na nekatere svoje dele nikoli ne bodo pripeljale optike ali vsaj bakrene parice, ker se to preprosto ne izplača. Toda poglejmo drugače. Na svetu je slabih pet milijard ljudi, ki bi morda plačali po kakih pet dolarjev na mesec, da bi se zadeve spremenile. Tu leži priložnost za tiste, ki razmišljajo vizionarsko ter imajo znanje in, kar je najpomembneje, kapital za tehnološko otipavanje novih področij.
Recimo Google. Inženirji njihovega hčerinskega podjetja Google X so že pred slabim desetletjem prišli na idejo o tisočih balonov, ki bi poplesujoč v stratosferi okoli trideset kilometrov nad zemeljskim površjem, visoko nad letalskim prometom in vremenskimi pojavi, v vukojebine dostavljali internet. Predlani so idejo spremenili v projekt in mu nadeli ime Loon, kajti tedaj se je vse skupaj zdelo še docela prismuknjeno.

Spuščanje moštva balonov ni nedolžno opravilo. Na poti do končne višine prečkajo tudi pasove, kjer poteka gost letalski promet, zato je pomembno sodelovanje z agencijami za nadzor zračnega prostora.

Letalnik
Začeli so s poceni vremenarskim balonom, ki je v hladilniku za pivo iz stiroporja deset kilometrov visoko ponesel običajni wifi usmerjevalnik. Signal so na tleh ujeli brez težav in šefi so prikimali, da se eks­periment sme nadaljevati. Pozneje so wifi zamenjali za LTE, ki si ga lahko v vsaki državi 'sposodijo' od kakega tamkajšnjega ponudnika. Zdajšnji mehurji imajo premer približno petnajst metrov, a so še zme­­raj zasnovani asketsko, pač v smeri najboljšega pre­seka trpežnosti in čim nižjih stroškov. Trimilimetrska plastična folija zdrži približno za kilopascal pritiska, ki ga na obod med dviganjem v stratosfero izvaja helij. To ni prav strašen tlak, s takim voda pritisne na vaše bobniče, ko plavate dvajset centimetrov pod vodno gladino. Helij je drugače žlahten plin, kar pomeni, da se noče vezati z drugimi, še zlasti ne s kisikom, zato je za uporabo nadvse varen. Naciji pred drugo svetovno vojno zaradi blokade razvitih držav do helija niso imeli dostopa, zato so cepeline polnili z nežlahtnim vodikom. Kako ponesrečeno se je končala oksidacija, ki je stekla v drobovju Hindenburga, smo izvedeli v cepelinskem vedežu.
Kaj pa vodljivost? Znotraj ovoja, v katerem je helij, je manjša vreča, ki jo solarni ventilator po potrebi polni in prazni z zrakom. Na ta način stis­ne prostor heliju, s čimer okrni njegov vzgon. Tako lahko napravo dvigajo ali spuščajo za slaba dva kilomet­ra, kar zadostuje, da jo lahko usmerijo kamorkoli. Ne gre sicer za vodenje v polnem pomenu besede, ker za to izkoriščajo stalne zračne tokove, ki tečejo v vseh smereh. Z dviganjem oziroma spušča­njem dosežejo želeni pas in nadaljujejo pot v tisti smeri.
Posledično je Google zadnja leta dosti vlagal v pre­uče­vanje teh tokov in v izdelavo njihovih matematičnih modelov. Inženirji tako že lahko predvidijo poplesavanje zračnih mas za kaka dva tedna vnaprej, četudi so zanesljivi le podatki za prvi teden. Loon je zato zanimiva mešanica aeronavtike, omre­ž­nih tehnologij in znanosti velikih količin podatkov oziroma 'big data', kot ji rečemo.

Takole je lani, v borih dvaindvajsetih dneh, okoli južne poloble potoval balon z imenom I-167. Inženirji so za pot sicer predvideli dobrih deset dni več, a je bil mehur na krilih vetra. Dobesedno.

Tehnične nadrobnosti
Letalnik pod sabo nosi par sončnih celic, ki skrbijo za življenjski sok elektronike. Te je za približno deset kilogramov, njen najpomembnejši del pa sta dve baz­ni postaji. Ti se povezujeta s tis­timi na drugih plovilih in uporabniki na tleh. Sistem je namreč zamišljen kot mreža, mesh, kar pomeni, da mora biti vsaj eden od balonov povezan s ponudnikovim signalom na tleh. Povezava se nato prek lebdečih bratcev prenaša dalje, vse do uporabnikov.
Mreža se ves čas dinamično prilagaja gibanju celotne jate, tako da so povezave po zatrjevanju tistih, ki so sodelovali pri testih, zanesljive. Ena taka leteča bazna postaja z internetom oskrbuje ozemlje pod sabo v premeru kakih štirideset kilometrov. Tolikšna je najbrž tudi najdaljša vrzel ki lahko še nastane med dvema balonoma, ne da bi se njuna pove­zava pretrgala. Na tleh seveda ni treba imeti posebnih aparatur, zadostuje sprejemnik LTE. Hitrosti prenosov so za zdaj skrivnost, Googlovci jih opisno dajejo v spodnji razred širokopasovnih povezav, kar je okoli desetih megabitov. Po­dobno so skrivnostni glede stroškov. Nekoč so omenili le, da jih eno plovilo stane nekaj deset tisoč dolarjev.
Sprva so jih lepili sami, na roke, in za enega samega porabili med tri in štiri dni. Zdaj za izdelavo letečih vreč rabi partnerska družba Raven Aerostar. Plovila ostajajo v zraku po pol leta, rekord trenutno znaša 187 dni. V tem času mater Zemljo obkrožijo približno štirikrat. Njihovo pot spremljajo z GPSi in jih po izteku življenjske dobe nadzorovano strmoglavijo tako, da iz njih postopoma izpuščajo helij. Po svetu nameravajo vzpostaviti mrežo zbirnih centrov. Za zares nepredvidljive primere, beri strmoglavljenja, so sicer nameščena zasilna padala, a lani je poškodovan balon posnel žice na daljnovodu v ameriški državi Washington in okolico za nekaj časa potopil v električni mrk. Se moramo bati padajočih desetkilskih škatel z Goog­lovim lototipom?

Mlahavo mahedrav je videti Googlov balon, kadar leti blizu tal. Na končni višini se kupola zaradi nižjega zračnega pritiska lepo napolni, a tam žal ni veliko fotografov.

Realnost?
Zadnja leta so vse skupaj že preizkusili nad Novo Zelandijo in v delih Argentine ter Čila. Nasploh je južna polobla daleč najbolj zanimiva za tovrstne supernaložbe, saj je poseljena precej redkeje kot severna hemisfera, zato je tam potencialnih strank veliko. Za nameček so tam ležeče države nekoliko manj zatežene pri reguliranju neba nad sabo kot denimo EU, Rusija ali bognedaj Kitajska.
Googlovi leteči ruterji so tako doslej pretežno potovali po 40. južnem vzporedniku, ki reže prav skozi prvo skupino omenjenih držav. Praktično upo­rab­nost takega sistema si lahko naslikamo v primerih velikih katastrof, kakršna je bil nedavni potres v Nepalu ali razvpiti hurikan Katrina, ki je razmetal New Orleans. Ker je v takih slučajih zemeljska infrastruktura v pretežnem delu izpuhtela, bi na ta način elegantno omogočili komunikacijo preživelih s svojci in reševalnimi ekipami.

Bušmani, vajeni, da stvari dobivajo z neba, so novost hitro zapopadli. Ko ujamejo antilopo, napravijo obredni selfi in ga pošljejo Jadranki Juras.

Kako bo vse skupaj izgledalo v praksi, ko bo v sis­temu vsak trenutek kakih tisoč nerodnih plovil, bomo videli kmalu. Zaresna komercialna raba je po drugi strani še precej oddaljena, zato se nikomur ne svita, koliko bo tedaj za storitev moral odriniti konč­ni uporabnik. Google seveda ne bo postal ISP, pač pa bo splet ponujal skozi lokalne partnerje. Sodeč po firmah, ki so sodelovale pri zadnjih testih, bo v Latinski Ameriki to Telefonica, v Avstraliji Telstra in na Novi Zelandiji Vodafone. Zadnje vprašanje se navezuje na skrb kiberdu­šebrižnikov, in sicer, kako bo z nevtralnostjo take povezave. Hja, tudi tega odgovora še nimamo. Zelo verjetno pa avstralskega kme­­ta, ki do sedaj ni mogel na Xhamster, ne skrbi pre­več, ali bo smel uporabljati samo Chrome.

Projekt Prismuk objavljeno: Joker 263
junij 2015

okvirčki:

Konkurenca spi?