Revija Joker - Iz bitov v violine

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Iz bitov v violine
...
Luči v koncertni dvorani se pritajijo in pogovori občinstva potihnejo v šepet, nato zamrejo. Pred orkester, zbran na odru, plapolajočih škricev privihra dirigent. Priklon. Obrat. Vdih. Na dvig paličice iz ducatov glasbil oživi partitura ... Mozarta? Vivaldija? Nak, izkaže se, da študirani glasbeniki izvajajo melodijo iz Angry Birds! Sneti plane na noge in divje zaploska.

Kdo še hodi na koncerte klasične glasbe? Nihče razen snobov in upokojencev, porečeš? Slika ni tako črna, gotovo pa se je publika od zlatih netehnoloških časov skrčila. Prilagoditev programa je bila na mestu in nišo so orkestri našli v glasbi iz iger.
Ta je večno zapostavljen, a pomemben gradnik, ki lahko obilno pripomore k izkušnji. Spomni se, kako bedna postane marsikatera filmska grozljivka, če izključiš zvok, in poskusi igrati v tišini. Nemara se glasbe niti ne zavedaš, dokler se ne sfiži. Pri razumskih po­teznih strategijah še gre, pri špilih, ki te posrkajo vase in stavijo na čustva, pa je razlika ogromna. 
Z izdajatelji iger ne sodelujejo kar tako številni mojstrski izvajalci in skladatelji, na primer Jesper Kyd, ki je z orkestrom iz Budimpešte in madžarskim cerkvenim zborom posnel soundtrack za Hitman 2. Takih primerov je ničkoliko, saj ima vsak tretji nov naslov profesionalno izvajano inštrumentalno glasbo. Izvajanje igroglasbe je tako postal dober posel za številne ansamble. Ne le pri snemanju za v špil, marveč v obliki samostojnih cedejk in živih koncertov. Snobi in penzionerji, umik, prihajajo note iz Maria in Obliviona!

Londonski orkester (na sliki) je vizuelno konzervativen. Pogumnejši Video Games Live so izdali že dva posnetka, glasbenega in filmskega.

Harfe s ploščkov
Z orkestralnimi priredbami so, kdo bi drug, začeli Japonci že pred lepim časom, saj prvi poskusi segajo v leto 1986. Čipi v tedanjih igralnih napravah, kot so bili NES, C64 in amiga, so sicer že zmogli več od piskanja in hreščanja. A vse skupaj je bilo daleč od balzama za ušesa. Koichi Sugiyama, iznajdljivi avtor glasbe za frpjko Dragon Quest, je zato svoje melodije priredil za orkester. Pri tem se za izvedbo ni domenil z lokalci, marveč z Londonskim filharmoničnim orkestrom. Ta je odgodel osem pesmi, nakar je založnik igre Square posnetek odtisnil na CD in ga poslal v trgovine. Kupci so všečkali.
Uspeh je sprožil val posnemovalcev, ki se še zmerom ni polegel. V deželi kozjerejcev Sloveniji tovrstnih ploščkov kajpak nihče ne uvaža in ne šmirgla. A po Japonskem, ZDA in normalni Evropi je kupovanje na ta način interpretirane glasbe iz iger uveljavljena praksa. Lani je denimo ravno omenjena Londonska filharmonija izdala masovno prodajan album The Greatest Video Game Music, na katerem so sprovedli izbrane komade iz dvajsetih iger, med njimi Mass Effecta, Modern Warfara 2, Grand Theft Auta IV, Bioshocka in Jeznih tičev. Eni so se jim nemara ponesrečili oziroma niso prispevali zadosti dodatne vrednosti, na primer nova izvedba fantastičnega Seasons of War iz World of Warcrafta. A na splošno je plošček nabito poln odlične glasbe, ki ji prepletanje inštrumentov vdihne dodatno razsežnost. Polna zasedba simfoničnega oziroma filharmoničnega orkestra (pojma v grobem pomenita isto) pač zajema nad osemdeset članov z vsako­vrstnimi godali, pihali in tolkali, čemur radi pridru­žijo pevce. Ko Bowserjevo temo iz Maria odtrobijo mogočni rogovi, je to nekaj drugega kot NESovo škripanje, in ko znano melodijo iz Final Fantasy VIII odpoje zbor, je občutek epski. Mimogrede, nadaljevalni disk The Greatest Video Game Music 2 je ravnokar izšel in ima komade iz Diabla 3, Arkham Cityja, Skyrima ter Portala.

Ta dva niza skladb z modernistično naslovko ubodeš na fizičnem plo­š­­č­ku, recimo na Amazonu, ali na Itunes.

Kontrabasi v živo
Vizionar Sugiyama je takisto naredil logični korak naprej od tovrstnih cedejk. Leta 1991 je namreč priredil niz koncertov v živo, ki jim je rekel Orchestral Game Concerts in so jih izvedli tokijski filharmoniki ter simfoniki. Melodije so prispevali skladatelji tem iz drugih iger. Tudi za Final Fantasy, od koder se je sčasoma napajalo največ tovrstnih priredb.
Ravno ta frpjski niz je bil v spregi z drugo orjaško, svetovno znano, v Jokerju stalno opevano franšizo The Legend of Zelda zaslužen, da so se v živo izvajane priredbe muzike iz 'igric' ukoreninile izven Dežele vzhajajočega sonca. Pionirski koncert se je odvil leta 2003 na otvoritvi sejma Games Convention v nemš­kem Leipzigu, ko je v tamkajšnji elitni mestni dvorani Gewandhaus pesmi iz Zeld in FFjev odbrenkal češki nacionalni simfonični orkester. To so ponavljali vse do 2007.

Zeldina simfonija je izvirno delo, ki prepleta nov material in orjaško izročilo čudovitih melodij iz fantastične serije The Legend of Zelda.

Zaradi datumskih neprilik se nam dogodka v Lipskem ni uspelo udeležiti, za kar nam je žal. Ostali so namreč bolj oddaljeni. Razvpita je serija koncertov Video Games Live (Videogameslive.com), kjer med godbo na velikem ekranu sučejo prizore iz špilov in epilepsijo inducirajoče svetlobne učinke, muziko pa izvajajo lokalni orkestri. Gre za pravi šov s poskakujočimi kitaristi in plešočimi maskotami, s katerim že od leta 2005 potujejo po mestih širom Amerike in občasno zaidejo na zahodne obronke Evrope (Britanija, Francija, Portugalska ...). Zadnji letošnji VGL bo 14. decembra v Dubaju. Bolj umirjena je druga serija, Zelda: Symphony of the Goddesses (Zelda-symphony.com). To je na podlagi kopice glasbenih tem iz minulih Zeld nanovo ustvarjena simfonija v štirih delih, ki jo na velezaslonu spremljajo animirani prizori iz Linkovih pustolovščin. Vtisi s te žal le ameriške prireditve so menda božanski.
Kakega urednika na programu Ars bo zdaj od šoka vrglo pet metrov vznak in in bo dobil v koleno strupeno vodo. Ampak zadovoljnih poslušalcev-gledalcev s tovrstnih koncertnih igroglasbenih dogodkov je nemalo, saj so večinoma razprodani. Upajmo, da kak priroma v bližino.

Iz bitov v violine objavljeno: Joker 232
november 2012