Čas, ki ga preživimo pred zasloni vseh sort in velikosti, postaja vse daljši. Na njih špilamo, pišemo, visimo na spletu, gle­­damo filme, beremo in še kaj. Mož­gans­ke hrane s tem dobimo več kot preveč. A kako konzumacija vpliva na preostalo telo, je druga pesem. Slednje pač ni grajeno za celodnevno ždenje pol metra od monitorja, zato smo o ergonomskih smernicah pisali v članku Prostor po meri človeka (J123, spletni id 840). Če jih ne upoštevamo, nam grozijo okvare hrbtenice, sindrom zapestnega prehoda, grba in zlata žila ... še prav posebej pa se pritožujejo oči. 
Ko nesrečna zrkla silimo, da so ure in ure zaklenjena na nekaj decimetrov oddaljeno, svetlečo ploščo, je ša­le kmalu konec. Čeprav tekočekristalniki niso tako zlo­česti kot stare, utripajoče kište, imajo na glavi še zmeraj veliko masla. Robovi prikazanih črk in ostalih elementov so rahlo zabrisani, zato je ostrenje naporno. Očesne mišice se utrudijo, kar v navezi z nepravilno lego prikazovalnika in krivljenjem vratu vodi v zamegljen pogled in nemarne glavobole. Drugo je, da ob računaljenju premalo mežikamo, kar oči izsuši. Če si pekoča zrkla še mencamo in zraven kadimo, kronično vnetje ni daleč. Nadlogam skupno rečemo sind­rom računalniškega vida, ogroža pa večino ljudi, ki pred zasloni preživijo več kot tri ure dnevno.

Prizor iz mnogih računalniških čumnat. Očala pomagajo ščititi zrkla pred pogibeljo, toda vse­eno je za ekran pametno postaviti vir svetlobe.