Revija Joker - Disk-usija

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Disk-usija
...
Ponovno se je primerilo, da je Luni nabral za par terabajtov diskovja in poprijel za štoparico. Ko je to storil nazadnje, je bil zaradi manka nap­red­ka potrt še tedne. Se je depra ponovila?

Trdi diski za razliko od grafičnih kartic in pro­cesorjev niso nekaj, kar testiramo vsak mesec. V primerjavi z ostalimi kompo­nentami računalnika se razvijajo s polž­jo hitrostjo in če bi o njih pisali pogosto, bi brali večidel enake tekste z malenkost spremenjenimi številkami. Meni bi to znalo ustrezati (kopiraj/prilepi za zmago!), vi pa bi ob branju najbrž kinkali. Njihovi proizvajalci sicer ustvarjajo občutek, kot da se na področju vseskozi nekaj dogaja, a pregled zadnjih let razkriva, da ni tako. Poš­­te­nega napredka smo bi­li deležni samo in le na pod­ročju gostote za­pisa, česar pos­ledica so 1,5-te­rabajtni po­­goni. Vse ostalo je do pi­či­ce enako. Oblika in zasno­va ostajata identični toč­no dvajset let, sučna hitrost je zabetonirana pri 7200 obratih, dostopni časi se niso sp­remenili od pamtiveka, nad ploščami iste razsež­nosti lebdijo zasnovno slič­­ne glave ... Varno je reči, da je inovacija v industriji magnetnih diskov redkejša kot pri pretepaških franšizah.

Natovarjanje diskovne enote IBMo­vega RAMACa za prevoz na svetovno razstavo v Bruselj leta 1956. Danes imamo stokrat več na palcu.

"Aha!", boste sedaj zmagoslavno vzkliknili, "zato pa ima­mo SSDje, ki podirajo hitrostne rekorde, med delovanjem ne zvenijo kot pokvarjen traktor in delajo sendviče s pršutom!" Na to lahko odgovorim samo z žalostnim skomigom, kajti čeprav povedano ni neresnica (razen sendvičev), boš v trgovini prej zasledil Osamo kot katerega od famoznih flešnikov. Leto 2008 so napovedali kot pravi čas za preboj SSDjev, toda doslej se ni zgodilo nič. Celični diski so še vedno žafransko dragi in pri nas dobavljivi samo po naročilu. Ne dvomim, da bodo nekoč prodrli v vsak računalnik, ampak nič ne kaže, da se bo to zgodilo v doglednem času. Morda bo plaz sprožil Intel, ko bo koncem leta splovil svojo serijo SSDjev za domače uporabnike. Morda tudi ne.
Zato nam ne ostane drugega, kot da hrambo velecenjenih podatkov zaupamo sučnim ploščam in bralno-pisalnim glavam. Tako sem zbral vse ta čas aktualne modele in jih popeljal na testni poligon. Pod drobnogled sem vzel najboljšo izvedenko vsakega od štirih temeljnih proizvajalcev, se pravi (po abecedi, da ne bo izgredov) Hitachija, Samsunga, Seagata in Wes­tern Digitala. Po vrsti je šlo za terabajtne beštije, ki se hvalijo z najvišjo hitrostjo in najnižjimi dostopnimi časi. Dva modela je prispevala le zadnja fabrika, saj poleg navadnih diskov pravkar trži novega velociraptorja, pošastka s sučno hitrostjo 10.000 onm.

Plošče modernih diskusov so videti kot ogledalo. To je fotka prastarega modela, ki je uporabljal magnetno občutljiv železov oksid.

Disk-usija objavljeno: Joker 182
september 2008