Globoko pod lasiščem
Lobanjkovo srce je razkošna matična plošča D5400­XS, ob kateri celo najbolj naphane konkurentke izpadejo kot igračke. Zadevščina je dobesedno ogromna in v dolžino meri skoraj toliko kot dve navadni ma­ma­plati. Razlog je v posedovanju dveh procesorskih ležišč. Ker je vsako obkroženo z rojem kondenzatorjev in mora nuditi dovolj prostora za montažo velikih hla­dil­nikov, je zajetnost tiskanine nujna.
Površino nadalje zapolnjuje armada vtičev za raz­ši­ritvene kartice, med katerimi najbolj izstopa četvero rež PCIe x16. Najhuje kritizirana pomanjkljivost V8 je bil manko podpore kompletom več grafičnih, zato si skulltrail ni mogel privoščiti, da bi ponovil to napako. In je tudi ni: D5400­XS je prva in trenutno edi­na matična plošča, ki uradno omogoča tako ATIjev crossfire kot Nvidijin SLI! Nvidia svoj standard ljubosumno čuva, zato je dosežek še kako pomemben. Upam, da bo to neke vrste precedens in bo spodbudil razvoj drugih univerzalnih re­šitev, tako da bo nezdružljivost med standar­doma postala stvar preteklosti. Nič ne de, če je Inte­lu podvig uspel z majhno ukano. Na plato so nam­reč zapekli dvojico mostičkov nforce 100 SLI, ki obstoječih dvaintrideset linij PCIe iz severnega mosta razdelita na 64, kolikor jih je potrebnih za štiri reže. Glede na obstoj še najmanj pol ducata izdelkov, ki poč­nejo natanko to, je izbiri očitno botrovala želja po gonilniški združljivosti s SLIjem. Tako je Nvidijin volk sit in Intelova koza večidel cela.

Lepo je videti, da navijanje niti za Intel ni več tabu tema. Lobanjkova plata nudi precej tosortnih funkcionalnosti.

Preostanek bistvenega čipovja prihaja iz Intelovih doma­čih logov. Osnova D5400XS je nabor 5400 exp­ress, ki mu pomaga južni most 6321ESB. Če zanju še niste slišali, se ne sekirajte: gre za strežniška izdelka, namenjena sodelovanju s procesorji xeon. Drugi Inte­lo­vi čipseti žal ne podpirajo dveh srčik, razvoj namenske rešitve za maloserijski prestižni proizvod pa se velikanu ne izplača. Po eni strani razumljivo, po drugi pa to pomeni, da D5400XS znova prinaša kompromise, ki jih navadni upo­rab­niki nismo vajeni. Na pr­vem mestu je vezanost na xeo­ne, kajti obe ležišči sta vrste LGA 771 in nista združljivi z na­mizniškimi core 2 dui ter quadi. V isti koš spada podpora pomnilniku FB-DIMM (Fully Bu­ffered DIMM), nad katerim sem bentil že v opisu V8. To­vrstni ramniki so zasnovani za serverska okolja, kjer ko­ličina pomnilnika igra večjo vlogo kot hit­rost. V bistvu gre za module DDR2, ozaljšane s posebnim či­pom AMB, ki način dostopa do podatkov pretvarja iz klasičnega vzpo­red­nega v serijski. Rezultat je močno razbreme­njen severni most in zmožnost rabe gargantov­s­kih količin rama, a hkrati žal opazno počasnejše delo­vanje. Moduli FB-DIMM, ki so priloženi skulltrailu, de­nimo delujejo pri frekvenci 800 MHz ter zakasnitvah 5-5-5-15, pri čemer so od navadnih ramov DDR2 iste dek­la­ri­ra­ne hitrosti počasnejši za skoraj 40 od­stotkov. Kot da to ne bi bilo dovolj, se na račun pret­vornika AMB zelo grejejo in porabijo skoraj dvainpol­krat več štroma! Še dobro, da so se v zadnjega pol leta pocenili in sedaj koštajo manj kot enako prostorni moduli DDR3. Kje pri nas jih boste kupili, je kakopak drugo vpra­šanje ...
Zadnji del lobotomističnega kompleta sta procesorja core 2 extreme QX9775. Srčiki sta pod pokrovom identični najbolj ekstremnemu med ekstremneži, mo­delu QX9770, le da sta nožično prilagojeni zadegu v pos­teljico LGA 771. Še vedno gre za 3,2-gigaherčni beš­tiji s po štirimi jedri (AMD bi opozoril, da gre za zle­pek dveh dvojedrnikov in da je zasnova nazad­njaška ter inferiorna, a pustimo to), ki premoreta po 12 MB dru­gonivojskega predpomnilnika in se s preos­tan­kom sistema pogovarjata po 1600-megaherčnem zunanjem vodilu. Izdelani sta v 45-nanometrski teh­no­lo­giji, spa­data v poddružino penryn (uradno ime jedrca je york­field) in se zadovoljita z 1,25 volti napajalne na­pe­tosti. Čipovje 5400 je mrcinama povsem doraslo, saj uradno podpira 1,6-gigaherčen FSB (Front SideBus).