Saj vem, da sem z litanijami čez AMDjevo nesrečo že malce dolgočasen, a ne mo­rem pomagati, ko neprijetnost situa­ci­je tako bode v oči. Prejšnji mesec sem v tes­tu phenomov jokal nad stanjem v procesorski industriji, tokrat pa moram potožiti nad podobno črnimi obeti na grafičnem trgu. Dejstvo je, da od združitve naprej ATI ni izpljunil zares dobre kar­tice. Radeoni 2900 so ne le orenk zamudili, tem­več so se izkazali za glasne, vroče, hitrostno pod­hra­njene in v določenih primerih tehnološko inferior­ne. Nvidia zmogljivostno in tržno dominira že alarmantno dolgo, vse od predstavitve geforca 8800 GTX koncem leta 2006. Da je tako temeljita in dolgo­traj­na prevlada enega proizvajalca slaba za upo­rab­nike, čivkajo že spodnjedupleški golobi. Vas niti malce ne skrbi, da vsak drugi špil ob zagonu ka­že Nvidijin logotip? Moralo bi vas ...
Toda na srečo se stvari obračajo na bolje. ATIjevi mož­ganarji so zadnje leto prebili v laboratorijih na ekstra dozah kofeina in čokoladic ter sklamfali novi rod radeonov. Družina 3000 je tehnološko dokaj podobna prehodnikom, vendar jim zavoljo dodatnih optimizacij in napredkov v tehnologiji izdelave v praksi ni niti malo slična. Tako smo dobili energijsko učin­ko­vite, hitre in predvsem cenovno ugodne kartice, ki vračajo zaupanje v rdeče-beli logotip.