Revija Joker - Test pobegle hrane

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Test pobegle hrane
...
Yohan žrtvuje svoja čreva za znanost in bralce Jokerja.

Pred kakim letom smo v prav tej reviji ugotavljali, s kakšnimi poživinskimi ščiši se nažirajo računalničarji in podali njih subjektivne ocene ter de facto uporabnost. Po čisto zaresnem testisu energijskih pijač smo prišli do zaključka, da taki zvarki nekaj učinka le imajo, in to ne glede na izvor ter ceno. Seveda pa deloholični računalniški žakelj ne more stati pokonci zgolj od turbo sirotke. Potrebuje namreč kaj konkretnega. Za na lopato, vile in mačeto. Nekaj za v vamp. Nekaj toplega, po možnosti. Skratka, konkretne kalorije v trdni obliki.
Kaj ima potemtaktem storiti deloholični računalničar, ko ga zgrabi lakota? I, jesti, seveda! A tu nastopi problem. Po mojih izkušnjah so računalničarji (sem
štejem vse, ki abake uporabljajo intenzivno štirideset ur na teden ali več) praviloma netalentirani pripravljalci tople hrane s kroničnim pomankanjem časa in senco lenobe v globoki obisti. Prav zato obstajajo bližnjice: bolj ali manj pripravljena hitra in nekoliko manj hitra prehrana. S tujko ji rečemo fast food oziroma junk food, če je zelo nizke prehranjevalne kakovosti. Sicer je vsa taka prehrana sinonim za nezdravo življenje, a brez tega izuma si nekateri življenja preprosto ne znajo več predstavljati. Njeno nasprotje je kajpak počasna prehrana ali slow food, vmes pa najdemo različne variacije. Glavna razlika med hitro in počasno hrano je čas priprave ter zaužitja, vendar sorto odrejajo še druge malenkosti.
Zgodovina hrane, s katero moremo lakoto ukrotiti na licu mesta, je zelo dolga. Že v prazgodovini so ljudje jemali prigrizke v obliki sušenih merjascev in kamnitega jakovega sira s seboj na teren, kadar so domnevali, da bodo odsotni nekaj časa. Rimljani so v Koloseju grizljali prepeličje jezičke in na kolobarje narezane slonove trobce (vir: Asteriks, Brianovo življenje). Srednji vek je ta izum nekoliko zanemarjal - če prezremo srednjeveliko repo v žepu - ponovno pa je postal popularen v osemnajstem stoletju, ko je nepopravljivi kvartopirec Sendvić paša iznašel sandwich (dva kosa kruha in meso vmes, a ne?), da mu ne bi bilo trebalo vstajati izza mize, ko je izgubljal pri slačipokru. V modernem času poznamo več standardiziranih oblik hitre in počasne prehrane. Počasne so na primer klasična slowfoodovska seansa, mamino / ženino / poslovno kosilo, romantična večerja v dvoje, družinski piknik, lastoročni gourmet eksperiment in podobno. Oblike hitrega hranjenja so restavracije z urno prehrano, samopostrežne menze, avtomati, predpripravljene jedi iz trgovine in dostava pripravljenega žrtja. Vseh načinov hranjenja seveda ni moč enostavno popredalčkati v hitre in počasne, večina pa kljub temu brez problema pade v eno od obeh glavnih kategorij.
In tu se začne naš test hitre prehrane. Kake neposredno uporabne primerjave med različnimi načini prehranjevanja nekako niso mogoče, tako da bo test silno subjektiven - predstavljen bo le splošni vtis. Ocenjeval sem bil torej izvenkategorijske načine prehranjevanja s predpripravljeno hrano, zategadelj ne nameravam podeljevati Michelinovih zvezdic za precenjen futer, ki si ga nebogatinski računalničar ali podoben profil itak ne more privoščiti (se pa za revizijo besedila javim takoj, če mi Febo krije stroške in Quattro hrbet). Takisto odpadejo ocenjevanja vseh ostalih izrazitih primerkov polžje hrane. Poglejmo torej hitre načine polnjenja praznega žaklja tu inzdaj!

Test pobegle hrane objavljeno: Joker 129
april 2004