Revija Joker - Spet grafikulje

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Spet grafikulje

XT,GT, pro, ultra, SE, XL, TC ...
V času neposredno po predstavitvi geforcev serije 6 in radeonov X je bil ATI nedvomno precej bolj dejaven. Medtem ko je Nvidia razširila predvsem srednji in nižji del svoje ponudbe, so Kanadčani predstavili pravo poplavo kartic z novimi, pa tudi starimi jedri. Kot da zmeda ne bi bila dovolj velika, so pred iztekom leta Gospodovega dvatisočinočetrtega veselo naznanili še nekaj primerkov, osnovanih na prenovljenih jedrih R480 in R430. A ne veselite se preveč, kajti spremembe so površinske. Čipa se v bistvu ne razlikujeta od sedaj dobro znanega R423, ki je osnova za radeone X800. Število tranzistorjev je ostalo enako, nekoliko sta se spremenila samo proizvodna procesa. R480 je recimo neposredna izpeljanka, prilagojena doseganju najvišjih delovnih frekvenc. Atijevci podrobnosti o spremembah nočejo razkriti, jasno je le, da so izboljšali silicijevo podlago in uspeli skrajšati dolžino povezav med jedrom in pomnilnikom. Posledica obojega so tri kartice radeon X850, ki se ponašajo z zares vrtoglavimi takti. Najbolj kraljevska med njimi je X850 XT platinum edition. Njena različica jedra na sekundo utripne kar 540-milijonkrat in rekordno poskočen je tudi pomnilnik. Tega je za 256 megazlogov in je kakopak vrste GDDR3, doseže pa celih 1,18 GHz. Na žalost platinasta izdaja podira še en rekord, in sicer cenovni. Atijevci svoj ponos cenijo na debelih 550 dolarjev (več kot sto jurjev) brez kakršnegakoli davka; o tolarski protivrednosti lahko samo ugibamo. Cene se pri tako dragih izdelkih namreč nemalo razlikujejo od štacune do štacune, tako da bomo morali počakati na dan, ko se bo prvi kos platine zasvetil z naših polic. Le malenkost počasnejši je X850 XT. Ta se enako kot PE ponaša z neokrnjeno različico R480, torej trikotnike premetava z vsemi šestnajstimi točkovnimi cevovodi in šestimi ogliščnimi enotami. Ima pa nekoliko skromnejše frekvence delovanja - XTjevo jedro obratuje pri 520 MHz in podatkovna shramba je za 100 megautripov počasnejša od platinaste. Zadnji član družine X850 je inačica pro, na kateri se že nahaja obrezana inačica procesorja z dvanajstimi cevovodi. Delovne frekvence so se na srečo izognile nožu, zato je X850 pro na tem področju enako navit kot XT. Najslabša 850ica se od svojih prestižnejših bratov razlikuje še v enem pogledu. Medtem ko sta dražja modela opremljena z duetom izhodov DVI in ustreznima pretvornikoma, je na malčka prilotan klasični skupek VGA + DVI. Že vidimo puvače z dvajsetpalčnima elcedejema, kako vihajo nosove.

Radeoni X850 so prve kartice po geforcih FX 5900, ki se ponašajo z dvorežnim hladilnim sistemom.

X800 XL je po drugi strani zasnovan okoli jedra R430. Kot smo že omenili, je to pravzaprav enako dobremu staremu R423. Sprememba v imenu gre na račun proizvodne tehnologije, ki je z Atijeve low-k 130-nanometrske preskočila na 0,11-mikronsko. Nemara bi pričakovali, da sodobnejši proces bolj ustreza dražjemu čipu. A kopica izkušenj in izboljšav stare TSMCjeve tehnologije je zaslužna, da je slednja zaenkrat bolj primerna za doseganje najvišjih taktov. In zakaj je XL povzročil toliko razburjenja? Preprosto rečeno zato, ker na papirju ponuja izredne zmogljivosti za zmerno ceno. ATI ga je zasnoval kot neposrednega tekmeca dobro prodajanem geforcu 6800 GT, zato je opremljen s popolnoma neokleščenim jedrom (16 cevovodov, 6 ogliščnih enot). Od žafransko dragih radeonov X800 XT ga torej ločuje zgolj nižja delovna frekvenca - XLjevo jedro se poti pri 400 MHz, 256 megabajtov pomnilnika GDDR3 pa pri gigahercu. Sila spodobno, posebej če vzamemo v zakup, da je novo jedro veselo navijanja in z nekaj sreče dosega precej všji takt. Dvotonsko svinčeno kroglo na i pridoda ugodna cena. ATI je za XL sprva zahteval 350 dolarjev brez davka, nakar je po premisleku ceno spustil za 50 zelencev, kar je za tretjino ugodneje od geteja. A kaj bi govorili v čezlužniških monetah: kjer geforci 6800 GT, odvisno od proizvajalca in vrste vmesnika, pod Alpami stanejo od 100 do 130 jurjev, je Sapphirov radeon X800 XL PCIe mogoče dobiti za dobrih 88 tisočakov, kar je nič manj kot fantastično!
Nenazadnje razdrimo še kako o izdelku s čisto drugega konca cenovne lestvice. Kakopak gre za geforce 6200 turbocache, o katerem smo na kratko spregovorili že v oznanilih in se že takrat navduševali nad lastnostmi, ki jih je obljubljal. Kaj tako posebnega naj bi bilo na grafikulji za manj kot trideset jurjev? S stališča zagrizenega in denarno obdarjenega igričarja pravzaprav nič - toda tistim z nekoliko plitkejšimi denarnicami izdelek obljublja veliko. Pravzaprav se je ravno s 6200 TC prvič zgodilo, da je popoln nabor funkcij in podporo zadnjim grafičnim tehnologijam mogoče najti tudi v najnižjem cenovnem razredu. Kar pomislite, grafični proizvajalci so nekoč (oziroma še danes) v te namene enostavno prepakirali stare čipe in jih ponudili pod novimi imeni. Primer so geforci 4 MX, radeoni X300 in podobno. Geforce 6200 TC po drugi strani zna vse, kar obvladajo njegovi mnogo dražji sorodniki iz serije šest - rokuje s senčilniki pik tretje generacije, obvlada vse napredne grafične bonbončke, ki jih prinaša DirectX 9.0, podpira Doom 3 pospešujoči ultrashadow, tujka mu ni niti purevideo. Že res, da z njim Dooma 3, Half-Lifa 2 in Oddaljenega skovika ne boste poganjali v visokih ločljivostih ali z mehčanjem robov. Toda po drugi strani se vam ne bo treba odreči naprednim vodnim odsevom in podobnim dobrotam. Kako je Nvidiji to uspelo? Skrivnost ne tiči nikjer drugje kot v vodilu PCI express, ki ponuja dovoljšno pasovno širino za potrebe čipa. AGP zaradi svoje počasnosti v primerjavi z ramniki grafičnih kartic ni nikoli zares prišel do izraza, dočim je PCI express dejansko prepustnejši od cenenega 32-bitnega pomnilnika, ki ga limajo na takšne kartice. Posledično lahko Nvidia močno prišpara tako, da na kartulje pricini zgolj simbolično količino rama in večino dela prevali na PCI express v navezi z osrednjimi sistemskimi pomnilniškimi paličicami. In res, geforci 6200 TC so na voljo v treh različicah, s 16, 32 ali 64 megabajti rama. Slabša modela to količino s pomočjo sistemskega skladiščnega prostora dopolnita na največ 128 MB, 64-megabajtnež pa je sposoben naslavljati do 256 megazlogov. Za dodeljevanje slikovne shrambe skrbi poseben gonilnik z imenom Turbocache Manager, ki vedno skrbi, da je na voljo dovolj pomnilnika za ostala sistemska opravila. Kljub vsemu 6200ice za udobno delo potrebujejo sistem z vsaj pol giga rama. Osrednji procesor je v vseh treh primerih enak - gre za nanovo zasnovan 350-megaherčni čip NV44, ki ima štiri točkovne cevovode in tri enote za mečkanje trikotnikov.

Geforci 6200 turbocache so suvereno pometli s hitrostnimi omejitvami v nižjem cenovnem razredu.

Spet grafikulje objavljeno: Joker 140
marec 2005