Nokia je finski ponos, saj gre za najbolj proslav­ljeno tamkajšnje podjetje, ki je v zlatih časih v začetku tisočletja predstavljalo znaten delež BDPja in izvoza. Njeni začetki segajo v sredo devetnajstega stoletja, ko so v mestecu Nokia, tedaj še v Rus­kem cesarstvu, zgradili papirnico. Obrat se je kasne­je združil s sosednjo gumarno in z delavnico kab­lov, iz česar je pred točno petdesetimi leti nastala korporacija Nokia. Program je spočetka obsegal tako plinske maske in kemikalije kot elektroniko, nakar so se specializirali za telekomunikacijsko opremo in postali prvak v mobilnikih. A napačne odlo­čit­ve glede operacijskega sistema so mobilniško divi­zijo spodnesle in na kraju so ta del leta 2014 prodali Microsoftu. Ta je brcal v temo dve leti, obupal in emblem vrnil finski družbi HMD Global, ki so jo ustanovili bivši zaposleni. V njeni režiji se foni Nokia vračajo, toda z njimi izvorna firma nima nepos­redne povezave. Prva nova nokia je bil hipsterski 3310, prenovljena različica legendarnega modela iz leta 2000. Dotični 50-evrski mobitel, namenjen starošolskemu klicanju in SMSanju, je bil uspeš­nica. To je za prerojeno znamko vsekakor koristno.
Nokijini resnejši aparati – vsi seveda androidni – nosijo oznake 3, 5, 6 in 8. Zanje so že ob najavi povedali, da bodo cenovno izredno konkurenčni, in dejansko so. Osmica, ki je prvak ponudbe, vsebuje snapdragon 835, 4 GB delovnika, 5,3-palčni LCD z mrežo 1440 x 2560, konkretno baterijo, dvokamerni sistem, analogni slušalčni izhod in bluetooth 5, košta pa vsega 600 evrov. (Vodotesnosti in stičnega polnjenja nima.) To je dvestotaka manj od enako zmogljivega HTCja U11. Je pa res, da kljub zadovoljivim cifernim specifikam, aluminiju zadaj in stek­lu spredaj aparat po videzu ni poseben, kamoli prelomen. Klasična oblika z velikim robom zgoraj in spodaj je nenavdahnjena in prav nič žlahtna. Ekstra vrednosti ni niti v softveru, ki je vanilijev Android 7.1. Dejansko ne premore ene same dodatne aplikacije in vmesniške fore. Ne vem sicer, ali je prikaz ure na ugasnjenem zaslonu fičr osnovnega sistema, ampak je tu žal polovičarski. Vklopi se namreč le ob gibanju aparata, a s pretiranim zamikom, da bi bil uporaben.

Najbolj poudarjana Nokijina noviteta je ’obojkanje’, hkratni zajem kadra in snemalca ter samodejno posredovanje na Fesjič in Tubič. Za vse, ki mora­jo povsod lepiti svoj ksiht. Drugih fotohecev pa ni.

Proizvajalec posebej izpostavlja kamero oziroma troje njih, vse 13-megapikselne. Dvoočesna zadenjska naveza deluje kot pri huawejih, kar ne pomeni različnih goriščnic, marveč eno oko dobiva črnobelo oziroma svetlobno informacijo. To naj bi skupaj združeno dalo boljše fotke, toda razlike napram galaxyju S8 in iphonu 8, ki imata samo eno kukalo, ni. V temnih pogojih so posnetki v resnici slabši, bržda zaradi bolj zaprte zaslonke f/2. Stereokameri resda nudita meglenje ozadja, ampak ta niti slu­čaj­no ni tako učinkovit kot 'portretni način' na ifonu plus. Posebnost nokie je tako imenovani 'bothie', so­časni zajem videa ali fotografije zadaj in spredaj. Tako je mogoče celo v živo oddajati na FB ali YT, a izven najbolj skrajnega videoblogerstva ne vidim baš koristi v 'obojkanju'.
Dasi z nokio 8 ni nič narobe in je vrhunskemu hardveru primerno urna ter zavoljo sprednjega prstnoodtisnega gumba bolj priročna od S8, bi znamka za zmagovito vrnitev med ljudi potrebovala bolj izstopajočega paradneža. Med letošnjimi premijskimi modeli, postavljenimi na mizo, tale onegaj nedvomno zasede zadnje mesto hotnosti. To pa je lastnost, zaradi katere se kupuje tako drage fone. Drugače pač daš štiristo evrov za nekaj srednjerazrednega, ki enako zadovoljivo rabi namenu.