Za prejšnji mobidični kronski dragulj dežele Kitajske, huawei P9, sem zapisal, da je ifonolična ploščica. Naslednik je storil še korak dlje, saj je tako po silhueti kot detajlih enak ameriškemu tekmecu. Ohišje, prednji gumb, manko logotipa na pročelju, robovi, očesni par v zgornjem kotu – tako predrzno ni posnemal niti galaxy S1. Celo tako daleč so šli Kinezi, da je pogled na SMSe v zelenih oblačkih domala identičen. Fona sta sicer (zaradi tega) zelo lična – manjši je pravzaprav eden najlepših – in kakovostno izdelana. Toda kopiranje je nezaslišano in ni mi pravzaprav jasno, čemu so prstni bralnik premaknili z bolj praktične zadnje plati. S tem je ploščica, zlasti plus, v roki manj stabilna, pa še večji okvir ima. Itak to ni zaresni home gumb, niti ni na robu še drugih dveh. Zato tri ikone na zaslonu ostajajo.

Rod P10 je sam po sebi izredno všečen in ga tržijo mnogo barvicah. Aparata sta nadvse tanka in visoka 145 oziroma 154 milimetrov. Najbolj opazna sprememba je prstni senzor na prednji strani. |
Največja odlika P10 je fotografiranje. Oba modela, ne le večji plus, imata enak dvokamerni sistem, ki smo ga spoznali v modelu mate 9. Žal se ne ločita po vidnem kotu nalik LGju, kar bi mnogokdaj prišlo prav, marveč je eno tipalo črnobelo oziromo samo 'svetlobno', medtem ko drugo zaznava barve. Ta vzporednost ni izklopljiva, zato ne vem, koliko doprinese k jasnosti in barvitosti, omogoči pa dobrodošlo meglenje ozadja. Kljub na papirju precej zaprti zenici f/2.2 so 20-mega posnetki res dobri. Dobrodošli portretni način, ki fokusira le obraz, in razni svetlobni učinki v mračnem snemanju. Strojna stabilizacija slike, filmanje v 4K ali 1080p/120 in profesionalne nastavitve so seveda privzete. Na hardverskem seznamu so še domači osemjedrni procesor hisilicon kirin 960 (hitrejša štiri jedrca so 2,4 gigaherca), stereozvok, USB-C in SD-razširitev. Navadnež ima 4 giga pomnila in 5,1-palčen ekran širine 1080, plus pa 6 giga, 5,5 palcev in 1440 pikslov. Oba uporabljata tehnologijo LCD in ne AMOLED.
Moja izkušnja z obema aparatoma pozitivna je bila nihajoča. Po eni strani sta forma in okolje privlačna, operiranje je gladko, prstno zbujanje instantno, zaslon izredno svetel tudi pod sončno svetlobo in všeč so mi samodejne menjave ličnih ozadij. Najbolj navdušen sem bil seveda nad fotografskim izkazom. A po drugi plati P10 nima indukcijskega polnjenja, IR-lučke, razpoznavanja šarenice, merilnika utripa, zavihanega displeja, lastnega ekosistema, vodotesnosti in softverskih detajlov od drugod. Od firme, ki ima ambicije postati prva, sem pričakoval spremembe v vmesniku od predhodnika, manj nasmetenega, podvojenega softvera in več ambicioznosti. Huawei je sicer dodal par lastnih fičrov, recimo določene bližnjice, ki jih rišeš s prstnim členkom, in možnost, da se znebiš treh androidnih ikonic na račun dvojnega tapa ali drsanja levo desno po čitalniku odtisa, vendar se vse to ne izkaže za baš koristno. Vseeno imata 64-gigabajtna P10 in plus z evropsko ceno 600 oziroma 700 dodano vrednost napram iphonu 7 in S8: dva stotaka prihranka.

Dvoje kamer omogoča simuliranje odprtosti zaslonke. Fokus je mogoče naknadno nastaviti, a le v Huaweijevi galeriji. Le-ta je mimo tega čisto odveč. |