Za prejšnji mobidični kronski dragulj dežele Kitajs­ke, huawei P9, sem zapisal, da je ifonolična ploš­či­ca. Na­slednik je storil še korak dlje, saj je tako po sil­hueti kot detajlih enak ameriškemu tekmecu. Ohišje, prednji gumb, manko logotipa na pro­če­lju, ro­bovi, očesni par v zgornjem kotu – tako pre­drzno ni posnemal niti galaxy S1. Celo tako daleč so šli Kinezi, da je pogled na SMSe v zelenih oblač­kih domala identičen. Fona sta sicer (zaradi tega) zelo lič­na – manjši je prav­zaprav eden najlepših – in kakovostno izdelana. Toda kopiranje je nezaslišano in ni mi pravzaprav jasno, čemu so prstni bralnik premaknili z bolj praktične zadnje plati. S tem je ploš­či­ca, zlasti plus, v roki manj stabilna, pa še večji okvir ima. Itak to ni zaresni home gumb, niti ni na robu še drugih dveh. Zato tri ikone na zaslonu ostajajo.

Rod P10 je sam po sebi izredno všečen in ga tržijo mnogo barvicah. Aparata sta nadvse tanka in visoka 145 oziroma 154 milimetrov. Najbolj opazna sp­rememba je prstni senzor na prednji strani.

Največja odlika P10 je fotografiranje. Oba modela, ne le večji plus, imata enak dvokamerni sistem, ki smo ga spoznali v modelu mate 9. Žal se ne ločita po vidnem kotu nalik LGju, kar bi mnogokdaj prišlo prav, marveč je eno tipalo črnobelo oziromo samo 'svetlobno', medtem ko drugo zaznava barve. Ta vzporednost ni izklopljiva, zato ne vem, koliko doprinese k jasnosti in barvitosti, omogoči pa dobrodošlo meglenje ozadja. Kljub na papirju precej zapr­ti zenici f/2.2 so 20-mega posnetki res dobri. Dobrodošli portretni način, ki fokusira le ob­raz, in raz­ni svetlobni učinki v mračnem snemanju. Strojna stabilizacija slike, filmanje v 4K ali 1080p/120 in profesionalne nastavitve so seveda privzete. Na hardverskem seznamu so še domači osem­jedrni procesor hisilicon kirin 960 (hitrejša štiri jedrca so 2,4 gigaherca), stereozvok, USB-C in SD-razširitev. Navadnež ima 4 giga pomnila in 5,1-palčen ekran širine 1080, plus pa 6 giga, 5,5 palcev in 1440 pikslov. Oba uporabljata tehnologijo LCD in ne AMOLED.
Moja izkušnja z obema aparatoma pozitivna je bila nihajoča. Po eni strani sta forma in okolje privlačna, operiranje je gladko, prstno zbujanje instantno, zas­lon izredno svetel tudi pod sončno svetlobo in všeč so mi samodejne menjave ličnih ozadij. Najbolj navdušen sem bil seveda nad fotografskim izkazom. A po drugi plati P10 nima indukcijskega polnjenja, IR-lučke, razpoznavanja šarenice, merilnika utripa, zavihanega dis­pleja, lastnega ekosistema, vodotesnosti in softverskih detajlov od drugod. Od firme, ki ima ambicije postati prva, sem pričakoval spremembe v vmesniku od predhodnika, manj nasmetenega, podvojenega softvera in več am­bicioznosti. Huawei je sicer dodal par lastnih fičrov, recimo določene bližnjice, ki jih rišeš s prst­nim členkom, in možnost, da se znebiš treh and­ro­id­nih ikonic na ra­čun dvojnega tapa ali drsanja levo desno po čitalniku odtisa, vendar se vse to ne izkaže za baš koristno. Vseeno imata 64-gigabajtna P10 in plus z evropsko ceno 600 oziroma 700 dodano vrednost napram iphonu 7 in S8: dva stotaka prihranka. 

Dvoje kamer omogoča simuliranje odprtosti zas­lon­ke. Fokus je mogoče naknadno nastaviti, a le v Huaweijevi galeriji. Le-ta je mimo tega čisto odveč.