|
![]() ...
Po treh letih in pol je med nas prišla nova igralna konzola. Sneti z Marievo klafeto na betici praznuje svičmas in pojasni, zakaj ni napisal, ali je onegaj soben ali prenosen.
Drugačnost. To je tisto, kar videoigre v množici posnemovalcev nadvse potrebujejo – in kar Nintendo redno dostavlja. Lahko, da se ti njihove barvite, vesele 'igrice' zdijo otročje in jih zato ne maraš. Toda na področju, ki nenehno poudarja strojno moč, Japonci konkurirajo z izvirnostjo, samosvojostjo ter mešanjem bolj ali manj uveljavljenih konceptov v nove in nove oblike. Morda kdaj nepotrebne, ampak vedno simpatične. Wii je z mahalnimi kontrolniki očaral babice, DS je možganske sposobnosti preizkušal z dvema ekranoma, 3DS je v roko potisnil stereoskopijo, wii U pa je skušal televizijski zaslon dopolniti s takim v roki. In kateri moderni, visokoproračunski špil v odprtem svetu še ima čisto prave miselne uganke razen nove Zelde? Nintendo je sicer del širnega igralskega sveta, toda ko stopiš na njihovo posestvo, veš, da si se znašel na posebnem kraju.
Tehnološkost in tehničnost Napravica ima 6,2-inčen LCD-zaslon z ločljivostjo 1280 x 720. Velikost je torej enaka onemu na gamepadu wiija U, a je slika mnogo bolj razločna, jasna in živobarvna. Tudi svetilnost in vidni kot opazovalcem omogočata netežavno zrtje prek rame. Dotikabilnost je tokrat kapacitativna, kot pri sodobnih telefonih, ne več pritiskabilna. Rob je dokaj tanek in ima odprtine za uravnavanje glasnosti, modul z igro, slušalke ter napajanje po standardu USB-C. Pod pokrovom obratuje nekoliko prilagojen Nvidijin sistem na čipu tegra X1, ki ga tvorita osrednji procesor ARM cortex A57 s štirimi jedrci z nazivno frekvenco 1020 MHz ter Nvidijin grafični obdelovalnik z arhitekturo Maxwell. Slednji v ročnem modusu utripa s 307 megaherci, priključen na TV pa s 768. Združba je zmogljivejša od wiija U in vite, a šibkejša od PS4 in xboxa one. Delovnega pomnilnika je 4 giga, shranjevalnega pa le 32, kar zadostuje za par večjih dolpotegljivih iger. Če si digitalna oseba, dokupiš pomnilniško kartico vrste micro SD (64 giga stanejo 40 evrov).
Joy-cona Bržda najbolj ingeniozna switchevska pogruntavščina sta miniaturni igralni ploščici, spevno klicani joy-con (od controller), ki stilizirana tvorita konzolin logotip. Ena oblika rabe je, da sta pričvrščena na zaslon ali nastavek, ki ga dobiš v kompletu, s čimer oblikujeta tradicionalen joypad. Nudita dvoje poskočnih, natančnih gobic, s katerima je moč klikniti, štiri gumbe pod palcem in štiri pod kazalcema, pri čemer so slednji digitalni in ne petelini. Na oba zdrsneta po stranskem vodilu in se ugnezdita z zadovoljujočim klikom. Druga namembnost je večigralska: ti vzameš enega, prijatelj drugega in že špilata. Pri tem ju obrneta postrani, da dobita lahka in hecno miniaturna, a uporabna ploščička. Ločeno ima vsak svojo analogno gobico in šest akcijskih gumbov (štiri na desni, dva pod kazalcema), kar bi moralo zadostovati za večino arkad, denimo prihajajoči Mario Kart 8 Deluxe. Nekateri špili, kot je Super Bomberman R, uporabljajo do osem joy-conov! Komplet dodatnih dveh sicer košta mastnih 90 evrov in posamičen oderuških 60. Je pa res, da igratorčka podpirata NFC za branje figuric amiibo in skylanders, napredno treseta ter zaznavata nagibanje, zaradi česar omogočata merjenje s premikanjem po zraku ter mahalni nadzor. Kot nalašč za naslednji Mario Tennis in Golf, ki bi mogla biti enakovredno igralna tako doma kot v dvorani in na zelenici. Levi ima celo infrardečo kamerico za beleženje oblik in razdalje. Vsak ima baterijo, ki traja okrog dvajset ur, in se polni sočasno s switchem.
igranje na televizorju Switch s sobnim ekranom povežeš tako, da ga povezneš v priloženo posteljico. V ta 'dok', iz katerega se vijejo žica od napajalnika, kabel HDMI in opcijski kabel USB, zdrsne z vrha in se lepo ugnezdi. Tedaj se začne napajati in polniti joy-cona ter sliko oddajati na TV. Ti pa se zlekneš in igraš s pro controllerjem ali joy-conoma, danima na nastavek. Prehod iz dlančnega načina je pohvalno gladek in netežaven: slika se v sekundi preseli na teve in če pri tem menjaš kontrolnik, moraš zgolj stisniti dvoje gumbov. V sobnem modusu je razločljivost 1080p in zvok obkrožajoč, vendar ne pričakuj grafične lepote na nivoju playstationa 4. Izdelovalec je moral zaradi prenosnosti sprejeti kompromise, zato je switch v prvi vrsti zmogljiva ročna konzola, ki jo je moč uporabljati s tevejem. Če ti mobilnost ni prioriteta oziroma nisi velik ljubitelj Nintendovih franšiz, je izkoristek switcha vprašljiv. Za manj denarja, kot pride osnovni sistem brez enega samega špila, dobiš uveljavljeni in zmogljivejši PS4 vkup z odlično novo igro.
Switch v dlaneh Ročni igralni sistemi so doslej vedno terjali neke vrste srednjo pot. Bodisi so bili dosti šibkejši od sobnih (DS, 3DS, vita), bodisi so le pretočno prenašali dogajanje, kar je terjalo superhitro povezavo. Telefoni pa zahtevajo tapkanje po zaslonu, in četudi z njimi povežeš normalen joypad, imajo bore malo poštenih iger. Nasprotno switch omogoča klasično igranje z gobicama in otipljivimi knofi na spodobno velikem prenosnem ekranu brez zamika in potrebe po ločenih napravah ali servisih. Ko greš od doma oziroma se ti zahoče zabave med obiskom belega trona, switch dvigneš iz posteljice, da slika preskoči na vdelani zaslon, na robova povezneš joy-cona in prenosna konzola je nared! Razločnost je takrat 720p, naprava pa je okornejša od poklopljivega 3DSa in tako velika, da je ne spraviš v žep. V rokah je čez čas pravzaprav kar malce težka in gumbi so nekoliko manjši, kot si vajen s PS4 in xboxa. Treba je upoštevati tudi, da je zaslon na soncu kljub dokajšnji svetilnosti neuporaben in da baterija omogoča le kakšne tri ure akcije. Potem je treba na štrom ali powerbank. Ampak na manjšem ekranu nižja ločljivost ni pomembna in v rokah switch daje občutek trdnosti in zanesljivosti ter je zadostno odporen na praske in udarce. Najlepše pa je, da na vlaku, med čakanjem na predavanje ali na kofetu igraš taisto Zeldo kot doma. Seveda po handheld tradiciji ob stisku gumba za izklop igre zaspijo in se spet zbudijo na istem mestu, da ni panike, ko bus doseže postajo.
Ni vse v redu V tem trenutku switch pesti nemalo kapric; toliko, da splovitve ni napak jemati kot limanice za zaljubljence v Nintendo. Pa za beta test ekosistema, ki ga bodo izvedli zgodnji lastniki, in rani uvod v božični čas, ko bo iger bistveno več kot zdaj in se zna pripetiti celo znižanje cene. Konzola stane 340 evrov in če nabaviš še igro ali dve in sobni joypad pro controller, si presegel pol tisočaka. Prodaja je zazdaj dobra, a se zna ustaviti, ko bodo tempo začeli diktirati vsakdanji kupci in ne navdušenci. Tedaj bo moral biti nabor softvera bistveno boljši od aktualnega pičlega, saj je bilo na dan lansiranja 3. marca na razpolago komaj kak ducat iger. Od tega je bila velika večina neodvisniških, starinskih in predelanih, od Shovel Knighta in Just Dance do Skylanderjev. Velik naslov je bil en sam, Zelda, dočim sta paket miniigric 1 2 Switch in Super Bomberman R pretresla z navitima cenama.
Cena sistema je še toliko višja, ker zraven ne dobiš nobene mečine, še dema ne. Po samotnega od hecnice Snipperclips moraš v elektronsko prodajalno, drugih pa ni, kar pomeni iztegnjen sredinec v kupčev fris. Tam ni niti odjemalnikov za Netflix in slične streamerske servise. Takisto je vredno izpostaviti dvom, da bodo založniki razen Nintenda dolgoročno prisotni s prvovrstnimi, velikimi špili. Letos pridejo FIFA, NBA in Skyrim, toda ko bo medenih tednov konec, se zna pripetiti enako kot z wiijem U in PS vito. Breme prvega je hitro padlo na matično podjetje, medtem ko je druga postala zatočišče neodvisnikov. Teh bo na switchu dosti, ampak za relevantnost v širšem smislu bodo premalo. Indie proti AAA Trojni A, 'triple A', označuje prvokategorne, drage igre velikih založnikov, kot so Call of Duty, Battlefield in Zelda. Njihovo nasprotje so cenejši špili neodvisnih ali indie avtorjev, v katere ne gre toliko denarja. Za slednje je switch obetavna platforma, saj je Nintendo nehal biti ohol in garažnim avtorjem nudi podporo v obliki orodij ter ugodnih poslovnih pogojev. Nove indiejanke bodo v Eshop prihajale tedensko, od Shovel Knighta in Fast RMX ob lansiranju prek kasnejših predelav, kot so Stardew Valley, Binding of Isaac in Rive, do novosti tipa Rime, Snake Pass, Celeste in Yooka-Laylee. Letos jih bo menda najmanj 64! Te igre ne potrebujejo toliko grafične moči in so posebej hvaležne za igranje na poti. Je pa res, da jih bo dosti podvojenih z drugimi sistemi, zlasti s PCjem in PS4, in da bo publika terjala več od njih. Zelda je sicer super, toda moti že zložni tempo, s katerim kanijo na switch dajati Nintendove lastne franšize. Mario bo šele koncem leta, Splatoon poleti. In kje so Metroid, Kirby, Donkey Kong, Luigi, Star Fox, Wario, Pokemon? Počasni so, počasni, in to se zna odraziti na prodaji, slednje pa na zagretosti velikih izdajateljev, da požegnajo switch. Ne pričakujem, da bom na njem kdajkoli igral Mass Effect Andromeda in Prey 2. Toda če bo ostalo pri Nintendovih igrah in neodvisnicah, bo priokus ipak grenak.
Dah svežine Jasno je, da z nakupom sistema, ki odstopa od norm in se upira toku, tvegaš, da za svoj vložek ne boš deležen ustreznega vračila. Taka je usoda 'zgodnjih posvojevalcev' na vseh področjih, tolikanj bolj na našem, ki se spreminja ekstra naglo. Trnov na poti, ki jo je ubral Nintendo, pa gotovo ne manjka. Navsezadnje je lansiranje izvirnega mobilnega sistema v dobi vseprisotnih telefonov samo po sebi tvegano. A še en fon, VR-šlem, 4K-konzola ali noro močna grafikulja bi bili neskončno manj zanimivi kot switch. Ta je drugačen, in to je dobro.
|
|
|