|
Vrnitev odpisanega
...
AMDju je uspelo z novimi osrednjimi procesorji ryzen v eni potezi praktično ujeti večnega konkurenta Intela. Aggressor si ponavlja to poved, saj se mu še vedno zdi neverjetna.
Leta 2006 je na fuzbalskem svetovnem prvenstvu slavila Italija in dobili smo Nintendov wii. Intel pa je dal na svetlo prve primerke procesorjev core. S to arhitekturo je modri gigant docela povozil AMDjeve izdelke. Odtlej je razkorak med tekmecema iz leta v leto naraščal, kajti zeleni najprej s phenomi niso držali priključka, dočim so bili bulldozerji brca v prazno. Intel je pričel ob odsotnosti konkurence lenariti z minimalnimi pribitki k hitrosti, AMDju pa so se problemi kopičili kot zakleti. Prišlo je do več prestrukturiranj in menjav ljudi ter do nevarnih padcev delnic in zamrtja strežniške veje procesorjev. Resno, kdaj si nazadnje slišal o opteronu? Podjetju so večkrat napovedali krepot in vsako oznanilo o skorajšnjem povratku se je zdelo bolj privlečeno za lase. Zdaj pa imam pred seboj procesor, ki si po popajsko zaviha rokave in intelom požuga s pestmi. AMDju je uspelo. Ne, res. Štos zena je zapoved, da je sicer treba absolutno stremeti k višanju števila jeder v čipu, toda ne za ceno hitrosti posameznega jedra in ne na rovaš prevelike porabe. Z obojim je imel hude težave bulldozer, zasnova AMDjevih srčik iz preteklih let. Trpel je za nižjim številom inštrukcij na urin cikel (IPC – instructions per clock) od intelov in se je za povrh nemarno grel. Zen močno razširi prepustnost cevovoda za povelja, in to na več načinov. Eden je povečanje predpomnilnikov, ki hranijo podatke na poti; zlasti zadnjega, L3 cacha, ki je bil pri buldožerjih podhranjen. Nadalje z izboljšanimi vezji za odločanje, kam razpošiljati ukaze. Ter nenazadnje z odločno usmeritvijo v večnitenje v enem jedru, kar pri Intelu poznamo kot hyperthreading, tu pa ga nazivajo kot simultaneous multi-threading ali SMT. To pomeni, da osem ryzenovih fizičnih jeder v Windows vidimo kot šestnajst uporabnih. Zadnji važni gradnik zenove strategije je varčevanje z energijo. AMDjev zaveznik s proizvodnjo polprevodnikov GlobalFoundries je naposled prešel na 14-nanometrski proizvodni proces, podoben Intelovemu. AMD tako pri velikosti tranzistorjev ne zaostaja več kot v preteklosti! Za nameček je v vsakem čipu blizu tisoč (!) mikrotipal, ki ob slehernem trenutku zaznavajo temperaturo in napetost. S temi podatki procesor dinamično izklaplja dele, ki niso v rabi, ali navija jedra, ki jih programje najbolj nuca. Intel temu pravi turbo boost, AMD pa v zenih precision boost. Izraz pride od dejanske zmožnosti, da se turbo frekvenca zvišuje v korakih po 25 megahercev, kar je natančneje kot kjerkoli doslej. V podjetju namečkoma izpostavljajo, da naj bi obnašanju turbonavijanja in razpošiljanju inštrukcij v niti načelovala nevronska mreža, torej učeča se strojna pamet. Celotnemu sistemu modno pravijo SenseMI, a vpliva te pameti v doslejšnjih testih še nismo zaznali. Čipi na mizi Ryzeni so torej odvrtek zena za namizne računalnike in so na trg prispeli prvi. Do poletja sledi strežniška različica naples z 32 jedri, ki se bo šla spopast s xeoni. V drugi polovici leta pa je predviden še prihod mobilniške platforme raven ridge. Tu bo šlo bržda za APUje, torej AMDjeve procesorje z vdelano grafiko. Za ryzene namreč velja, da nimajo vgrajenega izrisovalnega vezja kot večina Intelovih čipov! Pri AMDju so porekli, da si bo nekdo, ki ve, zakaj je pljunil novce za dober namizniški proc, že omislil pošteno grafično kartico. Tudi v okviru ryzenov je treba paziti na delitve. Kar imamo danes pred seboj, so najmočnejše inačice, ryzen 7, kar se bo bržčas kmalu udomačilo kot R7 (ja, spominja na nazivanje radeonov). Do poletja dospejo srednjerazredni ryzeni 5, po juniju pa še šibkejši ryzeni 3. Izdani repertoar obsega tri čipe s predpono ryzen 7: 1800X, 1700X in 1700. Višja kot je številka, močnejši so, dočim oni X označuje XFR ali extended frequency range. Gre za odstranitev zgornje meje turbo navijanja, kar v teoriji pomeni višanje takta, dokler hladilni sistem prebavlja toplotni izpust. V praksi predvidevajo, da naj bi za večino uporabnikov to pomenilo okrog sto ali dvesto megahercev višji tiktak glede na navedeno turbomejo. Na primer: 1800X dela privzeto na 3,6 GHz in ima turbomejo 4 GHz, toda 'X' mu omogoča naspidiranje prek tega. Zaenkrat je težko reči, kako uporabno je tole, ker se zdi, da se ryzeni ne navijajo preveč dobro, čeprav se jih vse da, saj so odklenjeni. Vsa trojka so osemjedrniki, ki imajo v siliciju konfiguracijo 4 plus 4. Četverica jeder je namreč povezana v tako imenovan core complex, dva v ryzenih pa povezuje vodilo infinity fabric, ob čemer je vse na istem kosu silicija. Za delovanje seveda potrebujejo povsem novo podnožje, AM4 z 1331 nožicami. Okoli njega je AMD zgradil platformo summit ridge s čipovji serije 300. Tu se bo treba malo pomujati, saj za končne uporabnike obstajajo tri različice. A320 je najcenejša, nenavijaška. B350 je srednja, X370 pa za maherje, ki želijo od sistema največ. Uporabljajo dvokanalni pomnilnik DDR4. Vzkliki zmagoslavja Platforma še trpi za neoptimiziranostjo, zato rezultatov ni treba jemati preveč strogo, ker se bodo s posodobitvami biosov spreminjali. A celokupno je sklep tak: ryzeni so presneto hitri, ko gre za naloge, ki dobro izrabijo večnitenje. To danes že zna večina delovnih programov, od izrisovalnih do onih za kompresiranje ali iskanje po tabelah. Konkurenčne Intele družin skylake in kaby lake ponekod pustijo gladko zadaj. Malo drugače je pri igrah, ki niso tako zelo večnitni programi, oziroma so med naslovi ogromne razlike v izrabi procesorskih jeder. Tu se vidi, da pri IPC in frekvencah Intel še vedno vlada, kar je posledica dejstva, da ima skrben nadzor nad odlično optimizirano proizvodno linijo. Toda AMD mu pošteno diha za ovratnik, saj je razlika okoli 5 % in se niža, ko greš proti višjim ločljivostim.
Razlika med bulldozerji in ryzeni je v tem, da pri slednjih na račun osmih jeder v čipu ne žrtvuješ več toliko hitrosti posameznega. Zaradi tega ga je moč oklicati za zelo vsestranski procesor. Ob nižji ceni od konkurence so brez dvoma najlepše presenečenje na PC-področju v zadnjih letih. R7 1800X je pri slabih 600 evrih pol cenejši od osemjedrnika core i7-6900K, 1700X na testu košta slabih 500 evrov, dočim je 1700 pri štiristotih res fajn izbira za malo manj zahtevne. Resno dilemo imajo le tisti, ki igrajo le igre, kajti core i7 7700K tam še slavi. A tu velja poudariti še nekaj: ryzenovo zmagoslavje orisuje dejstvo, da naposled zares vstopamo v mnogonitno ero. In pri AMDju trdijo, da sodelujejo z več kot tristotimi razvijalci iger, da bi to še spodbudili. Če iščeš CPU za prihodnost, je torej ryzen mamljiv. |
sorodni članki
|
|