Kot androidna tablica je joga-knjiga čisto zadovoljiva naprava. Resda je zaslonska ločljivost 'samo' 1920 x 1200 in Intelov procesor atom Z8550 je kljub štirim jedrom ter dvema gigahercema manj zmogljiv od tistih, ki so v premijskih telefonih. Toda ne eno ne drugo ob čitanju novic, špilanju in gledanju filmov ni opazno. Koristi pa pri tem početju 10,1-palčna gledalna površina, dober stereo­zvok z emblemom dolby atmos, baterija za dva čezoceanska leta uporabe in več nači­nov stojala. 500 evrov za 64-gigabajtno izvedenko se zato ne sliši veliko, zlasti ob mični obliki in vrsti pridodanih naprednosti.

V lično kovino odeta yoga book daje občutek vrednosti 500 evrov. A kaj, ko so vse ekstra lastnosti nedodelane in posledično neuporabne: tipkovnica, pisanje in celo prikazana okenska razdeljenost.

Yoga book ni zgolj tipična zaslonska plošča, marveč želi z nenavadno zasnovo biti mnogo več. Prepogljiva naprava sliči na notebook, saj je spodnja polovica tipkovnica. A osvetljene tipke lahko pri priči izginejo in podlaga se spremeni v rokopisni digitalizator, ki zmore zaznavati kracanje po papirju. Spodnji del ni snemljiv, ampak ga lahko zložiš, s či­mer dobiš debelejšo tablico, ali ga uporabiš za stoja­lo. S tem edinstvenim pristopom je Lenovo prepri­čan, da je zadel terno. Škoda, da od vse te 'dodane vrednosti’ ni baš veliko koristi, začenši s tipkovnico. Ta se za boljši občutek trudi z zvokom in vibracijskim odzivom ter sama po sebi deluje, kot se zagre. A če sem se še tako zavzel, je tipkanje po ravni ploš­či mukotrpno in nesprejemljivo. Zadeva kljub priročnosti nikakor ni orodje za kakršnokoli terensko pisateljstvo. V tem pogledu je tipkalo od Microsoftovega surfaca pro mnogo boljše. V igrah pa ti navidezni gumbi itak nimajo rabe.
Še bolj vprašljiv je smisel izpostavljenega ročnega pisanja in risanja. Tu ne gre za naekransko kreativnost, kot jo poznamo z nekaterih drugih tovrstnih naprav. Yoga book jo sicer omogoča, vendar za­ču­da ne deluje z vsemi pisali, lastnega za ta namen pa ne prilaga. Poleg tega je dotična tehnologija nedovršena, neprimerljiva s Samsungovo, saj se med risanjem z dlanjo ne smeš dotakniti stekla. Ne, yoga se gre čečkanje drugače. Na spodnjo površino položimo list papirja ali nataknemo priložen magnetni blokec, nakar bo računalo samodejno digitaliziralo in shranilo našo pisarijo. Žal sama operacija nikoli ne deluje docela gladko, dasi bi morala celo v zaprtem stanju. A bolj me zanima, zakaj bi to običajnež nucal? Prepoznave pisave ali vektoriziranja risb ni in rezultat so le bitne čačke v omejenem beležnem programu. Dimenzije listov so nestandardne in za nameček to ne deluje z vsakršnim kulijem, marveč izključno z magnetnim Lenovovim. Dotično pisalo zaradi debeline ni shranjeno v napravi, temveč moraš sam skrbeti, da se ne izgubi.

Lenovo prikazuje zavajujočo sliko, kako tablica rokopis prevaja v besedilo (OCR). Program tega ne omogoča. V zelo osnovni beležki le shranjuje bitno sliko čečkarije, za katero nucamo specialen kuli.

Vem, da mnogokdo prisega na analogne zapiske, ampak čemu takemu so namenjeni zvežčiči in barv­na pisala. Če se ti prostoročnost slučajno zahoče spraviti v ra­ču­nal­nik, denimo učne zapiske za so­šol­ca ali skico, jih kratkomalo fotkaš, brez ubadanja z omejujočo in nerodno sprotno digitalizacijo. Dejansko yogino rokopištvo izpade kot neposre­če­na šala, tako idejno kot izvedbeno. In hec se nadaljuje, kajti reklama kaže, kako moreš s tem prilo­ženim kemikom vleči neposredno po podlagi, brez papirja, recimo za digitalno ilustriranje. Pri tem se hvalijo z Wacomovo tehnologijo in dvatisoč­sto­pe­njsko zaznavo pritiska. Res je, lahko počneš, ampak potem imaš tipkovnico umazano od tinte! Aaa! Nekdo, ki bi res želel s tem ustvarjati, mora torej najti drug združljiv stilus, po možnosti takega, ki deluje tako po spodnji podlagi kot po displeju.
Nedomišljenih in polovičarskih sestavnih delov je še par. V tipkovničnem načinu je recimo pod pres­lednico drsna ploščica, element, ki je v androidnem okolju povsem odveč. Čemu bi mučno vodil miškin kurzor, če lahko pritisnem na ikono? Nadalje tutorial priporoča manjšanje oken, kar je čisto nor­če­va­nje iz uporabnika. Deljenega zaslona, kakrš­ne­ga obvlada že prenekateri večji telefon, tu sploh ni, v pomanjšano okno pa mi je uspelo spraviti le in samo Gmail ter Facebook. Še kalkulator deluje izključno celozaslonsko. Orenk me je takisto motilo, da kamera ne spremlja oči, zato se zaslon brez prst­ne ak­tivnosti brž ugasne, zbuditi pa ga je mogoče le z maj­hnim stranskim gumbkom. Ker napravo uporab­ljaš v vseh možnih smereh, je ta tipka vedno na nasprotni strani. Obvezno bi morali vdelati bujenje s potrkom po zaslonu in tipkovnici!
Kakor sem bil nad yoga bookom v raportu z Ife navdušen, tako me je njena konkretna raba razočarala. Ne poznam primera človeka, ki bi v njej našel korist. Menim, da je bolje nabaviti klasično tablico, uporaben notebook in poceni Wacomovo risarsko podlagico. Lenovo sicer ob bok androidni verziji za sto evrov več, torej 600, trži še okensko z enakim hardverom. Ta teoretično ponuja izobilje PC-mečine, toda v Oknih pride betežen procesor bist­veno bolj do izraza. Na kraju s takim yoga bookom dobiš najslabše: Windows tablico.