Kot sem zapisal v lanskem vseobsegajočem vedežu o avtonomni avtomobilnosti, se samodejnosti naproti peljemo že desetletja. Prva konkretna razbremenitev udov je prišla z avtomatskim menjalnikom in se nadaljevala z elektronsko opeko na gasu. A šele naveza aktivnega tempomata in sledenja avtocestnemu pasu, ki mes­toma docela prevzame nadzor, je tisti prvi korak k resničnemu sodelovanju avta s prometom in infrastrukturo. Uvodno izkušnjo z modernim robotskim šofiranjem sem imel točno pred letom dni, ko sem se sredi poletne gneče odpravil na morje. Svojčas smo si na taki poti dodobra ožulili oba podplata, dobili popajevsko desno roko in izrekli mnogo ginekoloških izrazov ter obenem tvegali nepozornost­ni trk. Po novem pa je avto sam od sebe varno vozil v koloni od visoke hitrosti do zaustavit­ve in vnovičnega speljevanja. Pri tem je zaznal blage ovinke in brez moje pomoči obračal kolesa ter ostajal znot­­raj vozišča. Med cijazenjem bi domala lahko sedel po turško in se ukvarjal s telefonom. Večurna pot je bila zategadelj občutno manj stresna.
Pa nisem imel tistikrat nikakršnega vozila visoke kategorije. Ne, z radarjem za zaznavanje razdalje in s kamero, ki motri cestne črte, je bil opremljen srednjerazredni golf! Kako robotski so potemtakem šele letošnji premijski modeli vodilnih znamk avtonomnega področja? Ti, ki gledajo v temi, čitajo znake in menda celo vozijo prazni. Recimo novi mercedes E, ki so ga v Stuttgartu pospremili s sloganom “Introducing a self-driving car.” In BWMjeva sveža sedmica, “pionir in mejnik v razvoju.” Ter mišičnjaška limuzina S90, tehnološki vršac švedskega Volva. Za nameček je Tesla izdal še softversko nadgradnjo za model S, ki je prinesla razvpitega ’autopilota’. Moja zvedavost, kako daleč oziroma blizu smo do popolnih samodejev, je bila neizmerna. Ni me zanimalo usnje, ne mične linije in zloščena kovina ter konji, marveč robotske, varnostne pa tudi zabavnjaške tehnologije.