Revija Joker - Zlati delišes ameriških sanj

ČLANKI
stranka » članki » raport » Zlati delišes ameriških sanj

Nespečno mesto
Neumrljiva legenda je, da New York nikdar ne leže k počitku. In res je živahno ob vsaki uri, k čemur pripomore neprekinjeno obratovanje podzemne železnice. Tu moram povedati, da s tako glomazno in zapleteno klobko še nisem imela opravka, pa se imam za ljubiteljico metrojskega prevažanja.
Manhattan je v grobem razdeljen na zahodni in vzhodni del, pri čemer je prestopanje med navpičnimi linijami včasih prava godlja. Sploh veselo je ob vikendih in poznih urah, ko vlaki izpuščajo postaje in so številne proge preklicane ali se prej končajo. Nekateri platoji so celo prekratki in moraš sedeti v sprednjih vagonih, če bi rad izstopil. No, po nekaj dneh pisane špagete za silo osvojiš in se skoraj brez panike pridružiš masi, ki pod zemljo dere ne glede na čas dneva. Dober javni prevoz je vzrok in posledica dejstva, da je New York glede na motorizirano Ameriko svojevrstna posebnost, saj tri četrt ljudi nima lastnega avtomobila. Utripajoče prometne žile so zato predvsem domena taksijev in dostavnih tovornjačkov, a kljub temu je gneča nepopisna. Ne samo na voznem delu, celo pločniki spo­mnijo na avtoceste. Med vr­ve­čo množico teles moraš za sp­remembo sme­ri malodane pri­žgati smernike, za ustavitev in neizbežno buljenje v zemljevid pa poiskati odstavni pas.

Times Square je najbolj živahni del mesta, a je trg bolj po imenu kot namembnosti. Gre za ozek koridor gromozanskega križišča, kjer se srečata Broadway in Sedma avenija. Za ime se lahko zahvali časniku New York Times, ki je imel tu svoje uredništvo. Čeprav se je cajteng vmes preselil, trga niso preimenovali nazaj v Longacre Square.

Toliko ljudi na kupu seveda rodi živahno ponočevalno sceno. Le domačini vedo za vsako skrito luknjo, kjer se kaj dogaja, obiskovalec pa ne bo zg­re­šil, če se bo za začetek pustil zapeljati brenče­če­mu Times Squaru. V ožjem pomenu gre za trg, kjer za novo leto spuščajo kristalno kroglo, drugače pa enako ime nosi ves predel mesta, poln neona in oglasnih panojev. Za kičasto fasado spominkarnic, hitrega futra in lokavih mešetarjev z elektroniko se namreč skrivajo številna gledališča, ki čez dan dremajo v stranskih ulicah Broadwaya. Na noč oživijo in v dvorane se začno zlivati tako lokalci v večernih toaletah kot povaljani turisti. Kar se tiče kart, se cene začnejo nekje pri tridesetih dolarjih in končajo kdo ve kje. Priljubljena točka je pisarnica TKTS, kjer pronujajo neprodane vstopnice po polovični ceni za isti dan. Resda gre bolj za izbirke, ki niso zares poceni. Takole z ulice ponavadi dobiš stranski sedež v prvih vrstah parterja za šestdeset zelencev. A Broadway je le Bro­ad­way in gledališko izkušnjo moč­no priporočam. Če ti je do kake predstave res dosti, kot recimo meni do razprodane premiere Equusa, lahko poskusiš srečo pri mreži preprodajalcev. Kljub zlim slutnjam opeklin ni bilo in Konj se je izkazal za dostojno izbiro. Oziroma nedostojno, kajti to je zloglasna predstava o motenem najstniku in njegovih kopitarjih, v kateri se doslej pridkani Daniel Radcliffe sleče. Treba je reči, da pri tem ni malenkosten, saj nag po odru skače skoraj četrt ure. Medtem hostese budno pazijo, da se kdo (*khm*) ne bi spozabil s fotografiranjem. Ko zastor pade, (oblečenega) mulca v blindiran avto pospremijo varnostniki, seveda po obveznem deljenju avtogramov gneči, ki se vsak večer nagrmadi pri izhodu. Lovci na podpise so vseh sort in nekateri so prave pojave.

Broadway se kot ulica vleče čez cel Manhattan, blizu Times Squa­ra pa dobi pomen, po katerem je najbolj poznan. V Gledališkem ok­rož­ju je zbranih okrog štirideset dvoran, ki tvorijo broadwayski teater.

Bleščavi svet me je dovolj očaral, da sem novce pljunila še za dolgoletno klasiko Spamalot, ki jo je navdihnil film Monty Python in sveti gral. In splačalo se je, zakaj iz musicala brizgata razkošje in smešnost, kakor zvenečemu imenu pritiče. Poleg tega v njem trenutno nastopa vsaj en pravi gej, kakor sem naslednji dan brala z naslovnic. Da je mera polna, po koncu publiko zasujejo s papirnatimi konfeti, ki jih potem še dneve stresaš iz oblek in torbic.
In podobno je, ko bleščavemu mestu izmozgan ter omamljen pomahaš v slovo. Vztrajno se ti vrača v misli in dreza, da ga praktično moraš iti pogledat še kdaj. Kar si sam pri sebi tudi obljubiš, saj si zmogel užiti le majhen delček vsega, kar ima ponuditi.

Zlati delišes ameriških sanj objavljeno: Joker 184
november 2008