Revija Joker - Zlati delišes ameriških sanj

ČLANKI
stranka » članki » raport » Zlati delišes ameriških sanj

Od vigvamov do nebotičnikov
Še malo o imenih: najbolj priljubljen del New Yorka ga dolguje Indijancem. Ko je leta 1524 priplul italijanski pomorščak Verrazano, so kraju domačini namreč rekli Manahata, 'otok gričkov'. A pokrajina danes ni tako joškata kot recimo v San Franciscu, ki smo ga obiskali februarja (glej sanfrančiškanski uvodnjak v Jokerju 176). Obline so v stoletjih zravnali z zemljo, tako da je nekaj undulacije videti le na severovzhodnem delu. Po odkritju je sledilo sto let motoviljenja, dokler niso podjetni Nizozemci na mizo vrgli mošnje z bojda 24 dolarji. Danes naj bi bila to vrednost dolarskega tisočaka. Indijanci so privolili v prodajo, verjetno ne vedoč, za kaj res gre. Saj ne, da bi jim kaj pomagalo, čeprav bi ponudbo zavrnili.
Mestece, ki je zraslo na jugu otoka, so holandski priseljenci imenovali New Amsterdam. V New York so ga čez nekaj desetletij prekrstili Angleži in dolga londonska šapa se je na koloniji pasla, dokler ni koncem osemnajstega stoletja počila ameriška revolucija. Tedaj je bil NY dve leti celo prestolnica nastajajoče konfederacije, nakar je kongres čast prenesel v južnejši Washington DC (District of Columbia). Na­to se je Jabolko de­belilo in zorelo ter vmes dobilo zeleno sredico, Centralni park. Ta je danes travnata oaza z umetnimi jezeri, kuclji in celo majhnim živals­kim vrtičem, okrog pa so ko­čije in muzeji.

Empire State Building so zgradili le malo za Chryslerjevo stolpnico (v ozadju). Koj ji je odvzel titulo najvišje na svetu.

1898 je bilo ključno leto, ko so se dotlej ločena okrožja spojila v enotno, velikansko mesturino. Vez je nekaj let zatem pomagala zategniti podzemna železnica. In potrebna je bila, saj je metropola rasla kot konoplja. Skozi njujorški sprejemni center na otoku Ellis so se začeli zlivati milijoni iskalcev boljšega življenja, ki so se potem razpršili po novem svetu in zaplodili sko­raj polovico današnjih Američanov. Gneča in rastoče bogastvo sta katalizirala rast nebotičnikov, ki ji še danes ni videti konca. Med blaznečo gradnjo in požiranjem priseljencev je prišlo dvajseto stoletje s svetovnimi konflikti, borznim zlomom in povoj

Empire State, po kateri je manhatanski vršac dobil ime, je sopo­menka za zvezno državo New York. Uradno ime pres­tolnice je New York City, a ga v članku imenujem s skrajšanim na-zi­vom, ki je bliže slovenskemu ušesu.
nimi čudnimi časi. New York je skupaj z Ameriko doživljal vzpone in padce, najhuje pa je bilo v sedemdesetih, ko bi mesto skoraj bankrotiralo. Takrat je bilo daleč od današnjega blišča, saj je bilo namrgoleno s podzemnimi tolpami, zvodniki in belim blagom. (Za ilustracijo si oglej film ali igro The Warriors.) Posebej razvpita zločinska luknja je bil predel Hell's Kitchen blizu Times Squara. Rokovnjaška žmohtnost je navdihnila tudi New Yorkovo podobo v medijih in kulturi. Iz njega se napaja Batmanov Gotham City, v sodobnem času pa je svojo vizijo predočil Grand Theft Auto s svojim Liberty Cityjem.
A na srečo so se časi zjasnili in mesto se je vzelo v roke. Raven kriminala se je v devetdesetih, ko je župano­val Rudolph Giuliani, izrazito znižala. Dodatno ču­ječ­nost je spodbodel teroristični napad leta 2001 in danes je New York presenetljivo varen, urejen ter čist kraj. Tudi če prebivaš v črnskem Harlemu in se podzemna med potovanjem tjakaj vztrajno prazni, razloga za strah načeloma ni. Možje in žene v modrem so na vsakem koraku, vidiš tudi policijske pse. Izgredov je zato manj, vendar nadzor obenem pomeni neogibno omejevanje svobode, ki pogosto meji na nesmisel. Nihče recimo ne mrdne, če letiš čez cesto pri rdeči luči, saj so semaforji za pešce le orientacijski okrasek. Po drugi strani je uporaba fotografskega stojala stalen kamen spotike. Navaditi se je treba na pregledovanje v letališkem slogu, in to ne le v turističnih atrakcijah, ampak celo v večjih trgovinah. Bolje je, da nepogrešljivi žepni nožič in plastenke s pijačo pustiš doma, sicer jih boš poljubil v slovo. S tako smrtonosno robo te ne spustijo praktično nikamor, kajti napad na dvojčka je mesto res zadel v mehko. Senca strahu še vedno visi in dvomim, da se bo kdajkoli zares dvig­nila.

Kip svobode ima zunanjo lupino iz brona, podprto s skritim jeklenim ogrodjem. Načrtoval ga je Gustave Eiffel, isti mož kot pariški stolp. V francoski prestolnici stoji pomanjšana replika, ki je obrnjena tako, da zre k sestri na zahod. Kopije dame so razpršene tudi drugod po svetu. Nedaleč od Kipa je otoček Ellis s svojo stolpičasto, rdeče-črtasto zgradbo. Ta je bila v prvi polovici dvajsetega stoletja osrednji sprejemni center za barkače izseljencev. Iskalce sreče je Novem svetu prva pozdravila gospa Svoboda, zato ne gleda v mesto, ampak na morje. Danes je insula preurejena v muzej.

Zlati delišes ameriških sanj objavljeno: Joker 184
november 2008