CeBit morda ni vedno najzanimivejši, je pa nedvomno največji med računalniškimi sej­mi. Hannoverčani mu vsako pomlad (tokrat od 4. do 9. marca) namenijo ce­lot­no površino gigantskega razstaviš­ča Deutsche Messe, kamor se natre poslednja tajvans­ka delavnica in vsak firbec, ki ga vsaj mal­ce zanima ra­čunalništvo. Šov po kvadraturi radi primerjajo z manj­šim mestom in roko na srce enačba ni povsem zgrešena. Kot svetlikava hobotnica se razteza po šest­indvajsetih velikanskih halah in premore lastno štiripasovnico za potrebe razstaviščarjev. Da ducatov burekčinic in kebapčinic niti ne omenjam. Za pri­merjavo: CES, ki pokriva mnogo širšo tematiko, se stlači v vsega štiri primerljivo velike hale.
A tako kot ostali orjaški sejmi se tudi CeBit zadnja leta bori s krizo identitete. V zlatih časih ga je obiskalo skoraj tričetrt milijona ljudi, pred dvema letoma pa le še 200.000. Voditelji so bili primorani k restrukturira­nju, zato so prireditvi letos namenili bolj resen ter pos­loven obraz. Poteza se jim je na srečo obrestovala, kajti privabili so blizu šest tisoč razstavljalcev in mal­ce manj kot pol milijona obiskovalcev z vse oble. Kako pomemben je CeBit za Nemčijo in pravzaprav vso Evropo, so nakazali slavnostni govorniki ob ot­vo­ritvi. Na odru so se poleg Microsofto­ve­ga predsednika Steva Ballmerja zv­r­s­­tili nemška kanclerka Angela Mer­kel, fran­coski predsednik Nicolas Sar­ko­zy in komisar Evropske Unije Jose Ma­nuel Barroso. Manj­kal je samo Bono.

Merklova, Sarkozy, Barroso in Ballmer se zgrinjajo nad Mic­ro­softovim surfacom. Ta še vedno razpira čeljusti kjerkoli se pojavi.