Revija Joker - Chinarun

ČLANKI
stranka » članki » raport » Chinarun
...
Retro v iskanju kunga in fuja nabira po ´ 1 za vsakega, ki izdavi, kako je kul, če greš na Kitajsko. Da mu komunisti ne zaplenijo piratske verzije Battle Raperja 2, spiše informativni članek in se za vedno odpove bogastvu.

Za številne prebivalce Podalpja in širše zahoda predstavlja Daljnji vzhod meko neznanega, do kraja vzburljivega. Nadluštne poševnooke ženske, znalci borilnih veščin, meditacijska umetnost, večtisočletna tradicija, šušteča svila, špikavna medicina ... Ahh. In popularna kultura s stereotipnim orisovanjem slinjenje nad vsem tem zgolj potencira. Kitajska - obljubljena dežela, skratka.
Toda ko lastnonožno zakorakaš na poševnooke ulice, pride, bum, kulturni šok. Kina ni niti zadnje zavetje pretepalnih veščin, niti mogočen imperij, kjer bi v strahospoštovanju pred Maom vsi perfekcionistično pomagali k napredku. Je država tretjega sveta, ki se v invalidskem vozičku počasi prebija v ospredje velesil. Redke oaze kulture v obliki par ogromnih mest (Peking, Šanghaj, Dalien, Harbin) so vodilne v cijazenju za Japonci, Američani in Evropo. A naneslo je, da imam priliko iz prve roke poročati, kakšno je življenje izven teh metropol, v devetdesetih odstotkih države, konkretno kar se severovzhoda tiče. Predstavljajte si Jesenice v velikosti treh Ljubljan in pred sabo imate za kitajske razmere vasico po imenu Jinzhou (beri inđou, rođo). Industrijsko leglo dima, umazanije in, seveda, Kitajčkov. O njih se da povedati marsikaj. Najbolj očitno je pljuvanje. HRRRRRRRRK, ŠPLJOC! Ne le izbrani rodžoti in fantki s cigareti v ustih. Ne, ne. Mamice, očki, bogataši ... stavit grem, da skrivaj hrkajo tudi fensi damice v krznenih plaščkih. Taksist mimovozno odpre okno in na levo poleti zdriz. Če se spomnim špila, kjer retarda pljuvata z vrha stolpnice (sicer demo za Beavis and Butt-head in Virtual Stupidity), imajo rižožerci očitno goljufijo za neskončno zelenih pljunkov. Če že niso okupirani s praznjenjem rezervoarja notranjih tekočin (tudi v smislu rumenih - brez heca mamice otročičke ob potrebi podržijo kar nad smetnjakom sredi ulice, da opravijo svoje, čeprav to zaradi pomanjkanja smetnjakov bolj spominja na pasje zalivanje uličnih svetilk), pa buljijo vate, kot da si z anteno opremljen zelenoglavec. Najhujši so najmlajši, saj v tujce bolščijo kot opice v monolit v Vesoljski odisejadi. Ni redko, da se poleg tvoje mize v restavraciji nariše froc, ki nato besno strmi vate. Sem že omenil, da vsi znajo angleščino? O ja. Četrt nasproti hodečih ljudekov ti glupo izgovorjeno navrže "Helou!". Nakar se, razveseljeni nad svojo bistroumnostjo, nasmejano potuhnejo. Ja, vsak zna angleško, čeravno le eno in samo eno besedo.

Poleg sladkanega pireja Kitajci spravljajo vase še vse možne ščurke in podvodne zdrizke, ki jih najraje pred tabo žive ocvrejo kot ražnjiče.

No, verjetno se ne bi pritoževal, če bi mi tako pozornost namenjale eksotične azijske deklice. Baje je večina tujih profesorjev angleščine tu zaradi 'asian pussy'. A reči moram, da imajo zelo slab okus. Na jugu so razmere baje drugačne, ampak severne Kitajke resnično ne morejo sloveti po svoji lepoti. Če se je že Sneti pritoževal nad japonskimi babami, je tu vsaj še pol slabše. Ko bi vsaj kuhale odlično hrano! Severnokitajska kuhinja nikakor ni tisti okusni izbor sečuanskih specialitet, ki jih radi strežejo v evropskih kitajskih restavracijah. Tukajle so se recimo odločili namesto soli uporabljati sladkor. To pomeni sladek kruh (videti je kul, okus je podn), cukrasto suho salamo (o mortadeli niti ne sanjajte) in krompir, postrežen kot sladico. Presenečenje ob naročilu pire krompirja je bilo nepopisno: če vam povem, da so ga potresli s čokoladnimi mrvicami, si mogoče lahko predstavljate, kaj sem moral prestati. Tričetrt jedi je torej direkt za na sekret. Ob tem naj dopolnim izkustvo dr. fekalizma LordaFebota (uvodnik o arabskem comfort toilet mi še vedno ne pusti spati) in navedem, da gre v večini javnih prostorov za luknjo v tleh, kjer spodaj ležeč kanal odnaša drisko celotne vrste. Ker taki razdelki v veliko primerih, posebej na najbolj obljudenih lokacijah, nimajo vrat in se pogosto ponašajo z razdelilnimi stenami, visokimi en meter, nastane dilema: biti na začetku, kjer se vsak novoprišlek zagleda direkt v tvoje genitalije / rit, ali iti na konec, kjer se po kanalu svaljka odpadni material vseh pred tabo prdečih opravljalcev potrebe? Hvala bogu, da me je mati narava obdala z megamehurjem, tako da mi na to filozofsko vprašanje ni bilo treba odgovarjati. V mojem stanovanju je na srečo ameriški vece, z navadnim in power plungerjem vred. Odmaševalnik za vedno!

Člani pouličnega teatra Sinorodžo so se po predočitvi Crtič deluksa hitro poosebili v vloge Jokerja, Zasekamoža in Nekega Neznanca.

Chinarun objavljeno: Joker 153
april 2006