Revija Joker - Okusiti Köln

ČLANKI
stranka » članki » raport » Okusiti Köln
Okusiti Köln
...
Sneti se ne omeji le na Games­com, marveč podrobneje spozna gostitelj­sko mesto. Navsezadnje je to še eden izmed lepih vidikov največjega sejma naše branže.

Vtisi iz velikih mest mi v ustih puščajo okuse. Nekatera slabe, recimo Benetke, ki me kljub arhitekturnemu veličastju spomnijo na golobji burek. Ali Los Angeles, ki je izven mondenih predelov ciganski golaž, poln žvarovine. Toda več je slastnih. Na primer Tokio - subtilen, minimalističen, po čistem pladnju razporejen suši. London - pakistanski pulao, postrežen s svetlim angleškim pivom. In Köln, prizorišče sejma Gamescom?
Največje mesto zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, ki je z dobrim milijonom prebivalcev četrto največje mesto v Nemčiji, je magičen splet okusov. Pogled na veletok Ren, ki metropolo reže na pol in nosi tako številne turistične kot tovorne ladje, prispeva misel na ribe. Veliko zelenja, ki se ni umaknilo asfaltu in jeklenim kolosom, pa na jeziku pušča odmeve jabolk. A ti urno podležejo močnejšim snovem, ko postaneš lačen. Tedaj v slogu pravenjskega popotnika preskočiš Škota in Kralja, pa čak i kebabdžinice, ter zagrizeš v nekaj prvinsko nemškega.
Ne mislim na kislo zelje - das Sauerkraut, čeprav tega še dobiš v tradicionalnih gostilnah, marveč na klobaso, die Wurst. Na vrhu priljubljenosti je pečenica - die Bratwurst, ki je daljša in tanjša od naše. Tako kot mi jo Švabi radi goltajo z zeljem, gorčico in kruhom. Manjša varianta je nürnberška, ki jo strežejo v kompletih po šest in s hrenom. Prav tako v severnjaških ustih hitro izginejo die Blutwurst - krvavica, hrenovkasta die Bockwurst in goveja die Knackwurst. S tradicijo pa nima kaj dosti opravka jed die Currywurst z orientalsko začimbo kari, ki ga vidiš na sliki zgoraj desno. Klobaso tu skuhajo, spečejo in narežejo na kolobarje, nakar ti jo dajo v papirno posodico in jo prelijejo z omako iz paradižnika ter karija. S tem nastane hiter prigrizek, ki je tak bastarden izdelek kot pri nas picaburek. In podobno slasten.
Naslednji močni kelmorajnski okus je češpljev. S tem ne mislim na slivovo torto, ki jo Nemci radi pečejo, temveč na največji bordel v Evropi. Pascha domuje v 12-nadstropni stolpnici, kjer so štuki razdeljeni tematsko - sedmi je transvestitski. Vidiš jo na desni pod klobaso. Da ne vstopi vsak, ki se mu zljubi, pri vratih plačaš kotizacijo v višini 5 evrov, kar pa ne vključuje blow-, hand- ali kakršnegakoli drugega joba. To se plača posebej glede na vrsto odnosa (oral, anal, special, brutal) in poželjivost dekleta, si je pa moč pridobiti kartico ugod­nosti ter popuste za seniorje. Poltena hiša zaposluje več kot sto cip in se po mestu oglašuje z reklamami na taksijih. Taka svoboda je dovoljena, ker je prostitucija v Nemčiji zakonita. S tem je dosti lajder registriranih in zavarovanih, tako v zdravstvenem smislu kot pred s. p. zvodniki. Poleg tega od njihovih prihodkov vzame davek mesto, s čimer financira sajenje češpljevih drevoredov. Saj ne. Aja, nasproti Pasche je še en, konkurenčen kurbenhaus. Kot bi gledal cone v SimCityju, primojdunaj.
Če se telo utrudi od skakanja po ukrajinskih telesih, ki so jih prej obdelovali import-export tovornjakarji, za povrnitev energije priporočam obisk dveh muzejev s tematiko hrane. Prvi je Muzej čokolade - Schokoladenmuseum, ki preseneti s količino razstavljenega. Za 8 evrov se v nemščini in angleščini poučiš o plodu kakavovca, ki ga izkusiš v džungelskem okolju, izveš o zgodovini 'hrane bogov', se čudiš pridelavi in trgovanju, si ogledaš proizvodno linijo in okusiš ravnokar dočrpano Lindtovo čokoladno maso. Nakar v založeni trgovini nakupiš čokolatinov za mozoljavost celotne žlahte. Na drugi strani ulice je dosti manjši Senfmuseum, ki se bolj amatersko bavi z gorčico, a omogoča hiter nakup Wursta s poljubno pikantno mažo.
Ko ti jezik in čuti že drevenijo, se je najbolje zateči na kraj miru. To je lahko klop v enem od mnogih parkov ali v kakšni od številnih cerkva. Mednje kajpak sodi po vsem svetu znana katedrala svetega Petra in Marije, Kölner Dom, ki so jo gradili od 13. stoletja do leta 1880. S 157 metri višine je moralo njeno pročelje tedanjim romarskim kmetom predstavljati božje ob­lič­je, čeprav je, roko na srce, nekoliko diablovsko. Ve­či­na turistov gre skoznjo na brzaka, a svetujem ti, da si drugačen. Posedi v miru, ozri se navzgor, pomisli, kakšen čudež je to moral biti njega dni, saj je še vedno, in se udeleži dvajsetminutne opoldanske ma­še. Četudi nisi veren, ti znajo mogočne orgle, ki sp­remljajo obred, v usta zvabiti še zadnji kölnski okus. Angelskega.

Okusiti Köln objavljeno: Joker 242
september 2013