Revija Joker - Kompjuteršpil muzej

ČLANKI
stranka » članki » raport » Kompjuteršpil muzej
...
“Tisto nemiselno in pridanično streljanje ter pretepanje za računalnikom kvari oči, poneumlja mladino in razkraja družbo.” To ni stereotip nerazsvetljenih izpred dvajsetih let, ki bi ga po stari navadi ponavljal v nedogled, marveč aktualno mnenje dobršnega dela starejših Zemljanov, zlasti pa odraslejših Slovencev. Videoigre so zato pri nas na zadnjem mestu družbeno priporočljive zabave, o njihovem kulturnem vplivu pa ni govora niti v akademskih krogih. A za visoko čislanje predzaslonske interaktivnosti ni treba romati na daljni vzhod ali daljni zahod. Iz bližnje dežele, ki je eden najpomembnejših svetovnih trgov za digitalno zabavo, raportira LordFebo.

Pred petnajstimi leti smo se igralci redko ozirali nazaj, kamoli se vračali. Področje je bilo mlado in bili smo preveč zaverovani v tistikratni tehnološki napredek, da bi nas pritegnili pra-piksli, ki smo se jih rav­no dobro znebili. A bolj kot postaja dogajanje na ek­ranu naravno, verno in visokorazločljivo, večje je zanimanje za brskanje po rumplkamrah. Ne zgolj med starejšimi igralci, ki se jim toži po kockavem videzu, piskajočem zvoku in ancientnih mehanikah, marveč je navduševanje nad starimi vremeni moderno med mladiči. Spletne štacune na vseh sistemih se šibijo od ponudbe starinskih naslovov, na spletu živi stotine retrospektivnih strani in antikvariatov, ljubitelji sestavljajo elektronske fanzine, mi pišemo in vi čitate anale, izhaja pa celo nekaj papirnih revij na temo prazgodovinskega igranja. Zatorej je bil skrajni čas, da odprejo stalni muzej videoiger. In so ga. Na srečo ne v Kjotu ali v Los Angelesu, marveč v nam še kar bližnjem Berlinu!

Muzej računalniških iger je štartal kot nomadska razstava že koncem devetdesetih, nepremično mesto pa je našel pred dvema letoma na znameniti vzhodnoberlinski Aleji Karla-Marxa, par križišč od turističnega Alexanderplatza. Zaprt je le ob torkih, dočim vstopnica košta za odrasle osmaka oziroma petaka za študente in deco.

Computerspielemuseum ni galerija screenshotov, zbir­ka tisočih iger v neki kletni sobi ali igralnica mav­ričnih in slonokoščenih špilov. Gre za muzej v pravem pomenu besede, torej ustanovo, ki na inteligenten, povezan način predstavlja kulturno in tehnično dediščino svojega področja. Njegovo vodilo je prepros­to in močno: “Raču­nal­niške igre. Evolucija medija.” Ob­e­nem je projekt več kot le vrsta eksponatov, saj v ozadju skrbi za največji evropski arhiv škatelnih iger. Pomen in resnost muzeja dokazuje moralna in finanč­na podpora s strani mesta Berlin, Ministrstva za kulturo, Zveze mladih in celo Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Prostor ni velik, je pa izvirno urejen, oblečen v privlač­no celostno podobo in razdeljen v tri raznobarvne sklope. Hvalevredna je jasna rdeča nit zgodovine in razvoja igralstva z obiljem podatkov. Krajših dvojezičnih besedil je več, kot se jih povprečnemu obiskovalcu ljubi prečitati, dodatno pa določena področja komentira dobrih dvajset videopostaj, ki jih simpatično aktiviraš in krmiliš z joystickom. Povrhu muzej redno organizira spremljevalne dogodke, recimo maš­­karado likov iz špilov (cosplay) in umetniško razstavo fanovskih grafik.

Urejenost muzeja je presenetljiva. Pričakoval sem skladovnico starih sistemov nalik Raveerjevi spalnici, zato sem bil pošteno presenečen nad visokonivojsko in široko predstavitvijo iger kot kulture in umetnosti. Poleg mnogih infotabel, ki so brez izjeme tudi v angleščini, je še mnogo filmčkov in seveda možnosti špilanja.

Vsak muzej ima štacuno in kompjuteršpilski ni izjema. Ni velika, tako da cos­playerskih oblek ne gre pričakovati. Je pa nekaj bižuterije, pliša, majic in figuric.

Kompjuteršpil muzej objavljeno: Joker 235
februar 2013