Veter z vzhoda
Medtem ko so umi na zahodu tuhtali, ali so prava pot za privabljanje igralcev zabaviščni parki ali peskovniki, je v Aziji spontano vzklila rešitev druge sorte. Tam­kajšnji prebivalci so na ta žanr še bolj mahnjeni kot pri nas in Lineage ter Ragnarok sta v času pred WoWom po številu igralcev zahodne konkurente nesla za nekajkrat. So pa vzhodnjaški naslovi izjemno tlačansko usmerjeni in za doseg najvišje stopnje si po­nekod potreboval celo več let igranja. Ja. Več. Let. Današnje izvirno korejske naslove, kot sta Aion in Tera, med prenosom poklepajo, da so po hitrosti zbiranja izkušenj bliže WoWu in druščini.

Korejski naslovi imajo nezgrešljivo podobo s svetlečimi in nafrfuljenimi oklepi, v katere se oblačijo metro tipčki s frizurami na juriš ter bejbe z oprsji, ki negirajo fizikalne zakone. Aion se loči še po pravih pravcatih angelskih krilih, s katerimi lahko letiš in se mlatiš v zraku. Četudi ne po boju, ne po kvestih ne odstopa od klasičnih zamisli, gre za eno daleč najbolje spoliranih F2P-iger. Slovenci jo jako radi igramo.

V tem okolju je leta 2003 izšla Maple Story. Dosegljiva je bila brezplačno in ni poznala naročnine, zato pa je imela trgovinico, kjer si za svoj lik z mikroplačili kupoval pokrivala, vozilca in podoben šmorn. Ni bila prva igra s tem pristopom 'free-to-play', saj je podobnega že štiri leta prej ubral ameriški portal za futranje virtualnih živali Neopets. A finančno je bila uspeh, s katerim je seulski studio Wizet obogatel. To je bila posledica takratnega pospešenega prepredanja Juž­ne Koreje z internetom, kar je med drugim botrovalo vzponu Starcrafta. Lahek dostop je pomenil, da je Maple Story igralo dovolj tistih, ki so vanjo vrgli kak ban­kovec, da bi bil njihov virtualni jaz bolj ličen.
Korejski zastonjski naslovi so se po domačem uspehu vsuli k nam in ob igrah, kot sta MU Online in ROSE Online, je odraščala zlasti mladež, ki ni imela denarja za trdo drogo - WoW. Za tak ekonomski model se evropski in ameriški založniki sprva niso ogreli. Vendar so ga uporabili manjši in neodvisni studiji, na primer Jagex za RuneScape in Ankama za Dofus. In potem se je stanje spremenilo pri starejših naslovih, ko so naročnine padle pod varno mejo.

Avtorji Tere se zavedajo, da dober bojni sistem potrebuje tudi nekaj, na čemer ga lahko preizkusiš. Po svetu zato kolovrati veliko število BAMov, 'big ass monsterjev', s katerimi se zapletaš v tja do dvajsetminutne spopade! V endgamu pa se lahko igralci potegujejo za vodenje provinc. Ideja že ima zanimive posledice, ko so gilde kandidata oglaševale na pravih spletnih straneh. Vendar seveda ni tako razvita in odprta kot v EVE Online.

Konec leta 2010 sta se najprej opogumila Sony in Turbine z EverQuestom 2 ter LOTROm. Ko so Turbine povedali, da so se jim po spremembi prihodki potrojili, so sledili skoraj vsi, od Age of Conan in Aiona do Champions Online ter Warhammer Online. Kot zadnji je v klub free-to-play pred nekaj tedni vstopil Old Republic, ko so napovedali jesensko pridobitev takega modusa. S tem je industrija iger doživela enega najbolj pozitivnih dogodkov v zgodovini, kajti odprle so se duri v vrsto odličnih domišljijskih okolij.
Seveda zastonjkarska izkušnja ni enaka kot naroč­niš­ka. Ponavadi imajo na voljo omejen inventar, manj opcij za sporazumevanje in trgovanje, ponekod celo manj veščin in kvestov, ki jih je treba sproti dokupiti ali odkleniti z igranjem. Pri Aionu je omejenost komaj opazna, medtem ko je v EQ2 in The Lords of the Rings Online dokaj nadležna. Toda vsaj pri drugem je večino vsebine moč odkleniti brez večjih vsot.

Warhammer Online je kljub bolj kot ne životarjenju še vedno luštna izbira za ljubitelje boja med igralci. Z zmagami na bojiščih ne dobivaš samo opreme, marveč se tvoja frakcija pomika proti sovražnemu glavnemu mestu, ki ga na koncu lahko zavzame, nakar strežnik položaje resetira. Predvsem so množični boji fajn. Novincu iz take slike ni nič jasno in celo veteran si mora pomagati z vmesnikom, da se znajde v gneči.