Revija Joker - Z miško k mrličem

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Z miško k mrličem

Pozabi na katane in uzije
Na enake temelje se postavi digitalno kupljiva licenč­na epizodna serija firme Telltale, ki je nedavno izdala zadostni Back to the Future in podpovprečni Jurassic Park. Kot v slednjem ne spremljamo znanih junakov, marveč novince. Ti skušajo enako kot Rick, Shawn, Lori, Andrea, Daryl in ostala posadka v seriji priti k sebi, tačas ko okoli lomastijo bazdljivi sestradanci.
V središču pozornosti je Lee, človek s temno kožo in slično črno preteklostjo, ki se pelje iz Atlante, ko pride do apokalipse. Nadzorujemo ga iz tretje perspektive, kako zaradi ranjene noge šanta skozi 3D-okolico. Na poti v bližnje mestece sreča druge ljudi, med njimi punčko Clementine, katere zaščitnik postane, tri­član­s­ko družino, strelsko navdihnjeno reporterko, gika iz kleti, ki masturbira na 4chan ... Okolje je isto, torej bližina juž­njaš­ke metropole v Zdru­že­nih dr­ža­vah, vendar srečamo le dve osebi iz serije, starega lastnika kmetije Hershla in Azijca Glenna.

Zgoraj in spodaj vidiš kakih deset sekund trajajoče prizore, kjer je treba ujeti vročo točko na zaslonu in stisniti strel. V sredi je debata Leeja s sotrpini.

Dotična nista prav nič podobna svojima televizijskima upodobitvama, kar pa ne pomeni, da je vzporednic malo. Tako kot na malih zaslonih poudarek ni na odstranjevanju sitnob, saj jih je preveč, temveč na spremljanju tega, kako se ljudje obnašajo v skrajnih situacijah. Nekateri se začno vesti kot zverine, drugi ohranijo spodobnost, tretji se zlomijo, četrti se žrtvujejo za skupino. Nastopajoče spoznamo skozi mnoge dvogovore, kjer kot Lee izbiramo med par čvekalnimi opcijami, dejansko pa več poslušamo kot bebljamo, saj kliku običajno sledi animirana izmenjava. Govor je zelo na nivoju, pa tudi grafika je presenetljivo v redu. Ne tehnično, saj so teksture meglene in pogon daleč od najsodobnejšega, marveč stilistično. Vse je namreč videti delno stripovsko, kot da je narisano s svinčnikom in naknadno pobarvano, in tak je slog je prav všečen. Okolica je precej medla in borna, saj vidimo le gozd, hišo, kmetijo in stavbo v mestu, so pa fini obrazi nastopajočih, ki z grimasami izdatno izražajo čustva.
Take reči v igrah pogrešamo, saj smo stalno obsojeni na možačarske heroje, ki najprej streljajo in potem sprašujejo, kdo je tam. V Walking Dead pa smo priče rastoči čustveni povezavi med Leejem in najdenko, dobro začrtanim, življenjskim likom - ter navsezadnje situacijam, ki bi se v podobni krizi kaj lahko zgodile. Nič mitraljeza v roke in hajdi Leona Kennedyja oponašat, nobenih nindža muvov. Problem je že to, kako dobiti ključe iz rok trupla, če je med tabo in njimi osem lačnežev, strelna orožja so redka in veselje je že, ko najdeš šraufciger, kaj šele gasilsko sekiro. Poleg tega si ne utiraš poti po širnih stopnjah, niti ne po premočrtno razpotegnjenih, saj si omejen na dokaj majhna prizorišča. Streljaš ali udarjaš pa le tedaj, ko ti to špil izrecno dovoli. Po drugi strani sekvenc QTE niti ni veliko.

Z miško k mrličem objavljeno: Joker 226
maj 2012