Revija Joker - Halo obletnica

ČLANKI
...
Zakaj so Covenanti prečkali cesto? Da so prišli na žur ob desetletni prefarbanki Halo: Combat Evolveda. Fino so se poveselili ob pivu, presticah in Snetiju, ki jim je rabil kot pinjata.

Deset let je dolga doba že za ljudi, kaj šele za igre, ki so potrošni material. Včitaš, igraš, počiš stran. Po eni strani je Microsoft zato tvegal, ko je velel 'hadeizacijo' Combat Evolveda v Halo: Anniversary Edition. A po drugi so nekateri špili del božanstvenega panteona in čeprav Halo pri nas ni čislan, mu kvalitet ne gre osporavati.
Zdajle si bržda misliš “Eh, Sneti je fanboy, itak bo navijal. Saj slišim. Halo. Hvalo. Hvala. Isti šmorn.” Ampak ne. V jubilejno edicijo sem šel kritično nastrojen, enostavno vprašujoč se, kaj lahko tako stara igra ponudi modernemu igralcu. Odgovor je bil presenetljiv: nemalo, če le nima plašnic.

Anniversary kot ena prvih iger za X360 podpira stereoskopijo. Ne izdre očesa, a nekateri jo bodo lajkali.


Skozi koridorje do zvezd
S tem v prvi vrsti ne mislim na novo grafično tuniko, dasiravno je ta luštna. Kjer so bile prej flehaste teksture, zdaj cvetijo podrobnosti, redka trava z vmesnimi drevesci je bujna džungla in ozadja razganja od elementov, kot so slapovi, morje, oblaki, sonce. S pritiskom na select lahko med igranjem (ne pa tudi med vmesnimi sekvencami) z nekajsekundnim premorom menjaš staro in novo podobo. Pri izvirni zunanjosti ne boš dolgo zdržal, a včasih paše, da se opomniš, kakšno delo so opravili Saber Interactive pod valpetstvom 343 Industries. Le število sličic na sekundo bi moralo biti stabilnejše, saj se dogajanje kljub tridesetim fpsjem včasih nekolikanj zatika.
Vseeno sveža podoba ni hudo napredna, kaj šele tehnično čudežna. Njen cilj ni toliko navdušiti s tehnikalijami kot igro predstaviti kot normalno za današnjik. Starega Hala večina modernežev ne bo šla špilat, ker ji bo zgledal kot kos dreka. Anniversary odstrani to pregrado in omogoči uživanje v strelski akciji.
Tej se ni treba zanašati na stare inovacije, kot sta ščit s samodejnim vračanjem moči in nošnja le dveh oro­žij, kar je danes standard. Bojevanje Master Chiefa z vesoljskimi nasprotniki Covenanti in parazitskimi Floodi na orjaškem prstanu, ki deluje kot planet v malem, je odlično samo po sebi. Človek bi si mislil, da bomo leta 2011 na Halo gledali s pomilovanjem. A težko je najti tako raznoliko, življenjsko in sposobno umetno pamet. Na najvišji težavnosti legendary se meriti z elitnimi covenantskimi vojščaki je eden od viškov vznemirjenosti, ki ga je zvrst sploh sposobna pričarati. Uspešno jih dopolnijo druge spakice, od sluzavih gruntov prek ostrostrelskih jackalov do oklepljenih hunterjev.

Vožnja džipa je sprva hecna, toda njegovo vsekolesno zavijanje omogoča divjo vožnjo in izvrstno zbijanje sovragov.

A inteligenca je le del Halove vojskovalne odličnosti. Vsaj toliko šteje odprta, pregibna narava bojev, na katere vpliva kup elementov, od tvoje oborožitve ali posedovanja vozila prek umrljivih sotrpinov do preostanka zdravja pod ščitom. To igra okrepi s tem, da po včitanju položaja rada zamenja sestavo in nahajališča sovražnih sil ter poti, po katerih pridejo do tebe. Da ne omenjam občasne nelinearnosti izbire ciljev, tega, da se lahko marsikdaj odločiš za tiholazniški pristop, in razgibanih nalog, ki me­ša­jo širna ter ozka področja, ostrostrelstvo, bežanje, branjenje, reševanje talcev, vožnjo in še kaj. Vse to v igri iz 2001!
Pomanjkljivosti kajpak so. Osnovna je tista sta­ra: veliko enoličnih, pravokotnih hodnikov, skozi katere se je treba za nameček vračati. Očitek je upravičen in če nisi bolj potrpežljive sorte, ti zna igro priskutiti. A po drugi strani so boji v njih še vedno zabavni in nepredvidljivi, ravno ta zagrobna tujskost pa naredi starodav­no civilizacijo izginulih Forerunnerjev tako otip­ljivo.
Drugi minus bi lahko bil izključna usmerjenost v boj, a po mojem bi kopičenje elementov iz drugih žanrov skvarilo osnovo, ki je zdaj tako čista. In tretjič, Halo ni bum tresk spektakel s filmskimi sekvencami in stalnim divjanjem naprej. Komur je Modern Warfare merilo, naj se z njim ne ukvarja.

Podprt je kinect, ki spozna glasovni ukaz za granato in omogoča skeniranje objektov. Neimpresivno.


Pod novim plaščem
Je za Anniversary vredno odšteti okrog 40 ev­rov? Na prvi pogled ne, saj je igralna plat doma­la do pičice enaka kot njega dni. Mas­ter Chief recimo ne more teči, to je dobil šele kasneje. Prav tako manjkajo intervjuji in drugi vpogledi v kreacijo.
Vendar so se pri prefarbanju res potrudili in namečkoma orenk nadgradili zvok. Vse učinke so precizno umestili v prostor in mogočno glasbo dali posneti simfoničnemu orkestru v Lucasovem Skywalker Studios. Rezultat je epski. Ep-ski! V puščavništvo so dali lobanje, s katerimi si dodatno otežiš pogoje, če ti zahtevnost legendary ni dovolj (dolgo ti bo, saj so Covenanti napadalnejši kot v poznejših Halih). Škoda le, da je treba vse lobanje poiskati. Takisto najdeš terminale, ki skozi animirane sekvence pletejo stransko zgodbico robotka Guilty Sparka. Raz­ši­rili so sodelovalno večigralstvo, saj je moč kampanjo igrati v dvoje na razdeljenem ekranu in še po spletu, in poskrbeli za kulski modus firefight. Tam se sam ali po netu v družbi do še treh kolegov (na istem xboxu enega) v okviru novega prizorišča otepaš vedno hujših valov računal­niš­kih tečnob. In omogočili so tekmovalno več­igralstvo po Livu, ki je staromodno, a še vedno nadvse zabavno. Odvija se na šestih odličnih, zvito dodelanih kartah iz izvirnika, ki jih je moč s priloženo kodo uvoziti v Reach ali jih v njem dokupiti, in ima dodan editor Forge.
Najpomembneje pri razmisleku o nakupu pa je vedeti tole: stari Combat Evolved po strelski plati in razgibanosti pelje scat levji delež konkurence. Ni ona tako slaba. On je tako dober.

Boji so izvrstno dinamični, zlasti ko vstopijo hunterji. Tudi zgodba je dobra, čeprav je bila tedaj še omejena.

Halo obletnica objavljeno: Joker 221
december 2011