Revija Joker - Minecraft

ČLANKI

Vojska rudarjev
Minecraft zasije šele, ko si priznaš, da (še) ni frpjka in je še vedno peskovnik, tako kot v beti pred letom dni. Se pravi, zaresen graditeljski peskovnik, ne v smislu raziskovalne svobode. In tedaj, ko se v enem svetu znajde več živih ljudi. Večigralstvo temu špilu na prvi pogled ni pisano na kožo, saj je napetost večja, če se moraš skeletorjev otepati sam. A ko zakoračiš na večigralski strežnik in po kratkem sprehodu naletiš na megalomanski dvorec, ki ga je nekdo postavil pred te­boj, se dvomi razblinijo. Potem opaziš, da je dvorec lesen in ga zakuriš, ehehe.
Več ljudi pomeni več delovnih rok in tedaj se naučiš okolico razumeti kot glino, ki jo oblikuješ po lastnih željah. Ko na mestu nekdanje kolibe s pomočjo soigralcev zraste grad, ki ga avtomatizirana železnica povezuje z rudniki tri hribovja stran, se zaveš, da je Minecraft resnično nekaj posebnega. In ko ti taisti grad nekdo čez noč zminira, se zaveš, da so posebni tudi nekateri ljudje. V tem oziru gre tudi za socialen peskovnik, saj ti lahko vsakdo razgradi sadove dela in vzniknila je že kopica zvitih prijemov, kako take teč­nobe vreči v past z lavo ali dinamitom, preden zalomastijo v tvoj becirk. To prispeva novo dimenzijo, ker naprednejši predmeti šele tu pridejo do izraza. Denimo pritisni mehanizmi in čisto prava logična vezja if-then v slogu LittleBigPlaneta.
Da je ustvarjanje lažje, Minecraft poleg opisanega modusa survival pozna kreacijskega, kjer so surovine neomejene. V njem so ljudje napravili čuda reči, od replik vesoljske ladje Enterprise v 'naravni velikosti' do katedral in z logičnimi vezji gnanih temnic. Ko sam po več neprespanih nočeh uspeš postaviti kvečjemu majhen gradič, se ti zasvita, koliko znoja je šlo v tovrstne zadeve. Množica kreativnih umov je zagonila na stotine delovnih ur po osebi, s katerimi bi zaprmej že našli zdravilo za raka. Samo tisto ni tako zabavno.

Nether je temno, vulkansko okolje, kjer je treba pošteno paziti, da te nenadoma ne vzame brezno. Kot večini poznejših lokacij mu manjka vsebine.


Kult kvadrataste glave

V tem grmu tiči zajec: od Minecrafta bodo imeli največ kreativni ljudje, naveličani vodenih izkušenj, ki jih je drugod več kot dovolj. Njegovo eksplozijo popularnosti je moč razumeti kot krik tistih, ki jih klasične ig­re preveč omejujejo in so v njem našli ustvarjalno svo­bodo, ki so jo prazgodovinski generaciji nekoč dajale legice. Minecraft je postal domala simbol upora proti velikim založnikom, ki si ne upajo storiti Perssonovega koraka. Zato je kult pripadnosti ogromen in močan. Gorje tistemu, ki si upa kaj reči čez Njegovo Og­latost. Denimo čez podobo, ki je sicer luštno retro, a krvavo potrebuje boljše teksture. In švohotne frpj­s­ke, bojevalne in raziskovalne plati. A ravno zanesenjaškost je jedro izkušnje. Drugim naslovom bi grdo poočital manko vodičev in še kaj, Minecraftu pa ne morem težiti, ker je tako edinstven in v resnici za­čet­nik novega, obetajočega žanra.
Aja, zakaj ni klasičnega opisa z oceno? Zato, ker razvoj še zdaleč ni končan. Letošnji dodatki, ki so špil iz beta faze spravili do končne, so bili bolj mlahavi. Toda še veliko jih bo in znabiti bo Minecrat postal tudi dobra preživetvena igra, ne le postavljanje potičk iz peska. Četudi takih, ki ob pretiku stikala spustijo lavo na vsiljivce.

Minecraft objavljeno: Joker 221
december 2011

poglavja članka:

Uvod

Vojska rudarjev

okvirčki:

Oče in hči