Mislil bi si, da je enostavno opisati nekaj, kar igram že dobro leto. A virtualna inačica lego kock Minecraft je nekaj posebnega. To vidiš najprej po tem, da jo je štiri milijone ljudi kupilo še pred uradnim izidom. Ne le prednaročilo - kupilo in igralo bolj, kot bi bilo zanje zdravo. Naslov je imel namreč nenavaden, čeprav za neodvisnice čedalje bolj vsakdanji pristop k financiranju razvoja. Avtor, Šved Markus 'Notch' Persson, je za nižjo ceno od končne ponudil raz­vojno inačico. Kdor je zadevo na Minecraft.net ku­pil lani, ko je stala pet evrov, jo je dobil štirikrat ceneje kot danes in je zastonj prejel vse nadaljnje posodobitve. Moral je le zaupati Notchu, da bo špil dokončal. Pa ga je? Uradno ja, dejansko še ne.

Tako kot naš lik so bitjeca oglata v fris in ude. Že geometrijsko izražen nos je huda posebnost. Kdor pada na bliskajočo se grafiko, se bo veliko mrščil.

Krasni novi svet
Ob prvem vstopu ti ni jasno nič. V prvi osebi se znajdeš sredi naključno izdelane, pisano barvite tridimenzionalne kockaste dežele s stopničastim hribovjem, ki bi jo še najlaže povezal z Zeldo. Ker vodiča ni, na slepo odkolovratiš raziskovat. "O glej, kokoši!" Edini način sporazumevanja z njimi je pest v kljun. Ko se na­veličaš preganjanja kur, pogruntaš, da lahko boksaš tudi zemljo in drevje. S čimer pa si pogruntal bistvo. Okolica pod tvojo močjo razpada in v ruzak ti kapljajo kockaste surovine. Z levim klikom miške terenu suneš material, z desnim ga postaviš, kamor se ti zahoče. Kocko za kocko.
A ravno ko padeš v serijsko kopanje rovov in delanje krtin, se sonce spusti za obzorje. "Beda, upam, da tu noči niso polarne dolžine." Dvigne se luna in osvetli pokrajino v malo drugačni luči. "Err, nekam več bitjec je tu, kot se jih je bilo podnevi ... AAA PUSTI ME TO SO MOJA ČREVA AAA!"
V Minecraftu dan traja deset minut in noč prav toliko. Ko se spusti tema, se rodijo zombiji, okostnjaki, pajkulje in podobne gnusobe, ki jih privlačijo naši notranji organi. Zato se je treba vreči v gradnjo in postaviti zatočišče, ki bo grozote zadržalo zunaj. Ker ti igra glede tega ne pove ničesar, si moraš v spletnem brskalniku pod zaznamke dodati Minecraftwiki.net, do katerega boš presneto veliko alt-tabal. Tam najdeš osnove gradnje in obrtništva.

Parna železnica je naprednejša reč, s katero sčasoma povežeš svoje prvotno bi­­vališče z oddaljenimi utrdbami. Kajpak čez ogromne viadukte in skozi predore.

Aha, tako torej - iz lesa in kamna si napraviš delovno mizo, talilno peč in prvo orodje, s katerim se dokop­lješ do redkejših materialov. Spod dreves nabiraš gobe, ob vodi je sladkorni trs, meso predeluješ v zrezke. Igra od naravnih preživetvenih nujnosti pozna le potrebo po hrani, medtem ko ti za žejo, mokroto, pod­hladitev in bolezni ni treba skrbeti.
Itak si polno zaposlen z gradnjo prebivališča. Tega najprej sestavlja dobro osvetljena soba. Zomboti vrat ne znajo podirati, luč pa je nujna, ker se zverine rojevajo povsod, kjer je tema, ne le zunaj ali po sončnem zahodu. Kmalu te prvo srečanje z naprednim pošast­kom creeperjem prepriča, da koliba ni dovolj. Ti markantni zeleni stvori se ti tiho približajo in eksplodirajo, pri čemer zleti v luft še pol bajte. Zato podvojiš debelino zidu in si napraviš obzidje. Ker zgruntaš, da znajo pajki lesti čez plot, ga ojačaš z nadzidki, ki jim to preprečijo. Šele tedaj si upaš pogumneje vzeti pot pod noge.

Kdo bi si mislil, da je v premetavanju barvastih kock toliko možnosti. Med konstrukcijami srečamo like iz iger, stavbe in vesoljske ladje. Ja, tista mod­­­rina poleg spodnje je jezero. Posebnost so umotvori iz logičnih vezij (druga slika z vrha), ki nam zaigrajo melodijice. Pojutubajte jih.

Meč med rebra
Oziroma v tla. Poleg lesa in nekaterih rastlin so nam­reč poglavitne surovine razne rude, od premoga prek železa do zlata, diamantov in mineralov. Nucaš jih za večino naprednejših reči, kot so boljši oklepi, pa za varjenje napojev in uroke, s katerimi krepiš opremo. Slednje porablja izkušenjske točke, ki jih zlobkotom poberemo, ko jih porazimo. Čeravno ob njihovem kopičenju nabiramo stopnje, se te prelijejo v jačanje oklepov in orožij. Zato gre v bistvu za eno od surovin, ne za klasično frpjsko napredovanje, saj naš lik nima statistik.
Opremljen z raznotero kramo postaneš strah in trepet življa v jamah, za katerimi ti ni treba dolgo kopati, saj je podzemlje razvejano. Iz redkega obsidiana si izdelaš portal v neprijazno peklensko okolje Nether. Tamkaj­šnjim beštijam suneš redke surovine, s katerimi od­preš nov portal v ... The End (res), kjer nato kresneš nekega blesavega zmaja po tintari.
In je to to. Kakor Minecraft spočetka vleče s svojo pre­živetveno usmerjenostjo, po nekaj dneh pogruntaš, da je precej omejen. Nasprotnikov ni veliko in so brezupno zabiti. Creeperje se hitro naučiš vleči za nos, medtem ko leteči ghasti iz Netherja padejo po dveh zadetkih s puščico. Le paličnjakarski enderman je stalna nevarnost, ker zna prelagati kocke in ti razgradi umetelno sestavljeno utrdbo. Za nameček pa se zna teleportirati v napadu, če ga gledaš v oči. Brrr.
Boj je žalostno preprost, saj od blizu pozna le udarec z mečem in blok, ki prepolovi prihajajočo bolečino. Poleg njega imaš lok, pa nekatere napoje je moč metati kot bombe. A najbolj razočara nenavdahnjenost in omejenost okolice. Okej, ko čisto prvič zakoračiš v novo najdeno temnico, te od napetosti prime na stranišče. A njihova vsebina je zelo podobna površini. Ko si zgradiš konkretno trdnjavo, si varen in igra izgubi veliko izziva. Silicijski prebivalci malih vasic so pasivni in so tam le zato, da so. Mlatenja se zato hitro naveličaš, tako kot raziskovanja sicer neskončno velike pokrajine.

Naslov zaenkrat še ni prijazen modificiranju in nadebudneži morajo za to maličiti datoteke. Kljub temu je paketov lepših tekstur, kot so te, že obilica.