Revija Joker - Vojne igrovihre

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Vojne igrovihre

Le mrtvi so videli konec vojne
Čeprav je število strelsko-pobijalskih iger pretirano glede na druge žanre, ne gre za to, da bi jih bilo treba omejiti in igrati samo še klone Tetrisa. Niti za to, da bi se bavili zgolj z interaktivnimi filozofskimi traktati o bivanjskem smislu v ČB-tehniki in medklici Michela Houellebecqa. Ne. Problem je v tem, da ni uravno­te­že­nosti. Kot peska je juhuhu-bruhuhu akcijad, kate­rih poanta je golo pobijanje in koder se o smislu ne­nehnega pokanja sploh ne razglablja. Ne v komercial­nih uspešnicah, ne na indie področju. Osebe, ki jih igramo, ostajajo nemi rablji, za odstranjene nasprotnike nam je žal toliko kot za odnešene smeti. Štorije nenehno gonijo lajno o dobrih nas in slabih njih, ma­nj­ka smiselnih ozadij ter moralno-političnih sporočil, ki so se v filmih že zdavnaj udomačila. In vlada suša izbir, saj imamo hudo poredkoma na voljo kako pot do cilja, ki bi nagradila našo iznajdljivost brez razpenjanja črev. Si je tako težko izmisliti igro med drugo svetovno, kjer bi se skozi zasedeno francosko vasico prebili z nažiganjem - ali tako, da bi ženici dali kos kruha, nakar bi nas skrila v voz sena in nas prepeljala mimo nadzorne točke? Bi komu padla krona z glave, če bi znali poligonski soborci reči kaj več od HU-A? Če bi nasprotniki ne bili redno slikani kot monstrumi, vredni iztrebljenja? In če bi enkrat igrali kot Nemec, Ja­ponec, partizan ali, ježešna, terorist?
Očitno, kajti vzpostavil se je začaran krog: založniki izdelujejo neumno klavske in enostranske igre, ker jih ljudje hočejo, ljudje pa jih hočejo, ker jih založniki izdelujejo. Toda dejstvo je, da je naš medij sposoben dosti več od preigravanja vedno enakih pravljic za lahko noč na neznosno primitiven način. Prej kot se bo medij tega zavedel, bolje bo zanj. In prej kot se bomo tega zavedli mi, špilavci, bolje bo za nas.

Vojne igrovihre objavljeno: Joker 176
marec 2008