Revija Joker - Vojne igrovihre

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Vojne igrovihre

Ni človeka, ni problema
Retro je v pregledu iger za dvajurjevo plus osem pra­vil­no ugotovil, da je vse manj špilov, katerih poanta ne bi bilo uničevanje. Če odštejemo dirkačine in športne simulacije, maloštevilčnost takih naslovov res­nično zbode v oči. Vendar je enako nenavadno dej­stvo, da silno destrukcijo stalno prikazujejo na lah­komiseln, pa-naj-bo način. To se godi ne glede na ko­ličino de­narja, ki so ga spumpali vanje, kakovost dizajna, vrhunskost založnika in podobne dejavnike. Medtem ko imajo prvovrstni filmi vse močnejši refleks, da na nasilje gledajo skozi kritična očala - da ne govorim o knjigah in drugih priznanih umetnostih - se špili valjajo v pobijalskem užitku. Tako je, odkar smo nenasitno žrli v Pac-Manu kot prispodobi kapitalistično-ame­riš­ke­ga načina življenja, se šicali v Tanku in klatili napadalce iz vesolja v Space Inva­ders.
Kar ni nič čudnega. Vedeti je treba, da se je elektrons­ko igranje začelo v obliki igrač za neprilagojene mla­de moške, nabite s testosteronsko energijo, ki je niso mogli sprostiti drugje. Računalniški friki, ljubitelji na­miznih iger, čitavci ZF- in fantazijskih povesti - vsi ti so bili ob zori e-špilavstva hvaležne stranke, ki so čakale na nekaj, ob čemer bodo eksplodirale. Pri špor­tu so bili dotičneži zanič, pri babah tudi, stalno so vi­seli za mizami in možganarili ... frustracije pa so cvetele. Lovec, Bojevnik, Pustolovec, Jebač, Pravi moški v njih je napenjal mišice, iskal izhod - in ga našel. Ko so za nameček pozabili na kruto resničnost, kjer niso mogli postati vojaki, piloti, kavboji in šport­ne zvezde, so pa sploh zmagali. Kratek pogled na zbirko iger za popularni Atarijev sistem VCS (video cartridge system), ki je raztural v poznih sedemdesetih, je potreben, da vidimo resnico v tem. Combat. Air-Sea Battle. Star Ship. Street Racer. Adventure. Pitfall. Umetniško, ni kaj. Pa nato za intellivision: Armor Battle, Spade Armada, Lock 'n' Chase, Swords & Serpents, Horse Racing, Boxing.
Ne bom dosti zgrešil, če po­teg­nem vzporednico z ranimi filmi, ki so se bavili s tem, da so ljudje na njih hodili levo in desno. Samo da je bilo v teh zgodnjih igrah več akcije; navsezadnje je bil to njihov smisel.

Današnji špili so bolj kompleksni, saj se je sveta preproščina razvila. Je pa preplaha vredno, da se je to zgodilo predvsem, kar se tiče nadzornih shem, iz­ved­be, nivojev in vrst udejstvovanja, medtem ko smisel ni dosti napredoval. Spremenil se je način, KAKO igramo, ne pa, ZAKAJ igramo. "Afkors," boste rekli,"špile nabijam, da se sprostim. Ni lepšega, kot da pridem iz službe, šole, občinskega urada ali koderkoli že, zakurblam mašino in se lotim streljanja ali tepež­kanja. Igre so tu zato, da me sprostijo, da mi omo­gočijo pobeg." Razumljivo in s tem v bistvu ni nič narobe. Hec je v tem, da je ta sveta preproščina de­ležna le drobnih nadgradenj. To je tako, kot če bi bile v kinu same akcijade, ki bi imele nič ali skoraj nič možganske vsebine. Sami veste, da je velika razlika med pinjau-šodrom tipa Independence Day in politično alegorijo, kot je serija o Bournu. Da Rambo 3 ni enak Rambu 1. Da naključen film s Chuckom Norrisom, razen kar se tiče nedosegljivosti glavnega igralca, zaostaja za Black Hawk Down. Finta takih na­prednejših akcijskih filmov je v sporočilih, v morali, v dometu - v želji, da nekaj spornega, kriznega ali slabe­ga preučiš, očistiš in nato izpostaviš.

Vojne igrovihre objavljeno: Joker 176
marec 2008