Junak je pogumen pet minut dlje
Ker Hollywood vsaj malce štrli v levo, ker znani igralci radi hodijo po svetu kot odposlanci nenasilja in, da, ker se je treba boriti za oskarje, je mirovništvo številnih filmov samoumevno. O vsaki vojni, zlasti tistih, v katerih je sodelovala Amerika, naredijo kup slikosukov, ki rešetanja ne odobravajo, še opravičujejo ga poredko. Šur, streljajo se že v njih in krvavenja ne manjka. A le izjemoma je klanje namenjeno temu, da bi gledalec ob njem doživljal zadovoljstvo, vznese­nost, navdušenje. V bistvu ne pomnim prvovrstne pelikule, ki bi vojno in spopadanje prikazovala lah­ko­živo.
Najbolj znani, udarni in daljnosežni filmi vojno obravnavajo premišljeno in s smislom - včasih pragma­tič­no, v smislu 'dobro, koljemo, ampak smo v to primo­rani', kar upravičijo s stisnjenimi zobmi in zaključnim opozorilom, dosti raje pa ironično ali direktno negativno. Ljubitelji klasik se boste spomnili črno-belega All Quiet on the Western Front (Na zahodu nič novega) iz leta 1930, priredbe romana nemškega pisatelja Erika Paula Remarqueja. Bavi se z mož­gansko op­ra­nimi mladimi soldati, ki se po pa­radi javijo za na­bornike in se znajdejo na fronti prve svetovne vojne. Ni treba reči, da je realnost voj­­skovanja zanje pošten zalogaj. Ruski film Ballada o sol­date (Balada o vojaku, 1959) je kljub slični črno-be­losti drugačne sorte, saj spremlja usode malih rus­kih ljudi, ki jih druga svetovna požoka s koščenimi pr­sti. Generacija, ki je danes stara trideset in nekaj, pa ima v spominu črni humor iz filma ter nadaljevanke MASH (1970), kjer osebje v bolnišnici med korejsko vojno zabija čas in brije nor­ce.
Zlato obdob­je za raziskovanje ameriških moralnih otiš­čancev in kritiko oblasti je napočilo koncem sedemdesetih ter v osemdesetih, ko je Hollywood poplavo trapastih akcijad uravnotežil z nizom vizualno brutalnih ob­ra­ču­nov, katerih ost je bila brez pardona usmerjena proti vojni. Sem sodijo Rambo, Empire of the Sun, Platoon, Born on the 4th of July, Deer Hunter, Killing Fields, Hamburger Hill, Full Metal Jacket in, jasno, nepozabni Apocalypse Now z legendarno ugotovitvijo Roberta Duvalla, da zjutraj najlepše diši napalm. Kupico solza so malce kasneje pristavili Nemci z udarnim Das Boot, popisom dogodivščin švabske podvodne konzerve med WW2. A vse je presegel relativno neznani anime Grave of the Fireflies, ki spremlja osi­ro­te­la otroka po ameriških bombnih napadih na Japons­ko. Anime, ki v izvirniku nosi naziv Hotaru no Haka, pri znalcih velja za najbolj pretresljivo vojno dramo sploh, ob kateri se cmerijo tudi najbolj kremeniti deci.
V redkokaterem od naštetih oglednikov je manjkalo akcije ali vsaj suspenza. Rešetalo se je, da je bilo veselje, padale so bombe, ljudje so umirali in se, na­mesto da bi se tepli s sovražnikom, klofali med sabo. Ampak to dogajancijo so ustvarjalci izkoristili, da so podali zve­li­čavno sporočilo "ej, vojna res ni dobra, častna taborniška." Mestoma celo na humoren način, kot na primer v satirično odbiti četrti sezoni britanske nadaljevanke Črni gad, Blackadder Goes Forth, ki se do­gaja na fronti prve svetovne; no­vejšem Lord of War, kjer Nikolaj Kletka zajedljivo prikaže vsakdanjik trgovca z orožjem; in pobalinskem muzikalu South Park: Bigger, Longer & Uncut. "Kyle's mom's a bitch" še zdaj odmeva po hodnikih hramov učenosti, m'kay, in prav je tako.
Nespregledljivo je torej, da smo deležni stalnega do­to­ka (proti)vojnih filmov, ki se bavijo z vsemi mo­go­čimi klavnicami, od prve in druge svetov­ne prek Vietnama do afriških plemenskih kregov ter Iraka. Spomnite se Pianista, Schindlerjevega seznama, Mirovnika, Tanke rdeče črte, Škrlatne plime, Življenje je lepo, Sestreljenega črnega jastreba, Fahrenheita, Hotela Ruande, Sončevih solz, Bili smo vojaki, Zastav naših očetov, Pisem z Ivo Jime ... Ti nas pripeljejo do najnovejših izdelkov, ki jemljejo pod lupo povojne travme, pos­le­dice spolitiziranega čiščenja teroristov, naftno krizo, podnebne spremembe in druge nevar­nos­ti za zahodni način življenja (Syriana, Road to Guantanamo, The Kingdom, Lions for Lambs, Jarhead, In the Valley of Elah).
Tako torej filmi. Daleč sicer od tega, da bi v njih ne sre­čali butastega poveličevanja strelskih obračunov. A bolj kot sedma umetnost zori, bolj so taki izdelki primerni za retro matineje, znalski posmeh in romanje v videoteke brez postanka v kinematografih. Štima. Kaj paigre?