Ocenjevanje simulacijske vrednosti igre, ki se ukvarja s tako pomembno postransko zadevo, kot je fuzbal, je nehvaležno delo. Svoje mnenje o dotičnem športu ima pač vsakdo, ki je kdajkoli brcal usnje na domačem dvorišču. Po drugi plati pa je ravno ta vsakdanja bližina nogometa zaslužna za to, da moremo o razlikah med realno in digitalizirano izkušnjo govoriti z argumenti na roki, pardon, nogi.
Vsesplošnemu klanjanju realizmu serije Pro Evolution Soccer je skozi leta botrovalo več dejavnikov. Osnova je bilo nesluteno število potez, zvijač in taktičnih opcij, ki so ti bile na voljo, ko si poprijel za tipkovnico ali še raje plošček. Temu pa sta se pridružila odlična fizika usnjene okrogline in zajeten nabor prelestnih gest možicljev na igrišču, o katerih je lahko konkurenca zgolj sanjala. A vendar nas je PESjane najbolj navduševala prefinjena uravnoteženost televizijske spektakularnosti in dodelanega igranja, ki je bila povod za božanski občutek zadovoljitve ob sklenitvi nadmočne mreže podaj ter odločilnem golu. V golem bistvu v Pro Evih sekundo za sekundo goltaš prečiščeno esenco žogobrca in prebavljaš, kar je fuzbal za nekoga, ki ga gleda, le da v njem sodeluje. Vem, zen. Ampak tako je.
Prav delna porazgubitev tega vtisa je tisto, kar prekaljeni PESniki najbolj očitamo zadnjim inkarnacijam nogometnega kralja. Vendar serija do te nezavidljive točke ni dospela s kvarjenjem vsega tistega, kar je dobrega dosegla, pač pa s tem, da se razvija le po korakih, ali še to ne. Premikanje drsnikov sem in tja, saj poznate hec. Zloglasni producent Šingo 'Seabass' Tsubasa se je v javnosti jel sklicevati na fakt, da so za manko revolucije krive strojne omejitve playstationa 2. Ajde, recimo, da smo mu verjeli. Toda zdaj, ko je ekipa srž razvoja preselila na novodobne drkalice in v isto ligo dodala računala, obenem pa je ločeno nadaljevala z delom na inačici za PS2, je čas izvajanja enajstmetrovk končno pred vrati.