Ko prinesem domov nič manj kot pet izvodov Electronic Artove nogometščine FIFA 08 za prav toliko sistemov, se pravi za PC (= PS2), PS3 (= xbox 360), wii, PSP in DS, se ne bojim tega, da bom moral zdaj nekaj dni nažigati le fuzbal. To je pač sveta igra, ki se je nikdar ne moreš naveličati, in njene virtualne predstavitve postajajo vse boljše. V fizični obliki ti jo lahko malček priskutijo kvečjemu neznalčki v domači ligi, neotesanci v šuškavcih doli na vaški zelenici in afnanje v lepke mreže šovbiznisa ujetih zvezdnikov. V elektronski pa večni slaboumni kregi med pristaši Fife in Pro Eva, med katerimi je le redko najti zrno modrosti. A da bi zaradi tega črtil kralja moštvenih udejstvovanj, šah na travi, nadmočno poezijo gibanja in premišljevanja (ja, premišljevanja, kajti brez rabe možganov je fuzbal kot smučanje brez snega) - za kaj takega bi moral biti res čuknjen.

Zobatec je posrečena izbira za temeljni fris Fife 08. A čeprav je v verziji za wii njegov risankasti avatar povsod, igra zaradi tega še ni dobra.

Takisto nisem zaskrbljen glede besedil. Pri njih klamfanju je treba najprvo izhajati iz dejstva, da imaš rad žogobrc, ne določenega špila s to tematiko. S tem si zagotoviš merico nujne objektivnosti in se izogneš pasti, da FIFA vnaprej sux ter Pro Evo rulz (ali obratno). Ko je to jasno, je na vrsti druga stopnica: cenjenje tako arkadnega kot simulacijskega pristopa. Pri opisih ni hec v tem, kaj paše meni, ampak kaj paše človeku, ki ima rad določeno vrsto igre. Mario Strikers za wii je recimo arkada, a na zanimiv način povzema bistvene elemente športa ter jih razporedi v nekaj, kar je in ni fuzbal. Na drugi strani je 08 za playstation 3 in xbox 360 očitna simulacija. Hakeljc je v tem, da prepoznaš ključne točke in postaviš ustrezna merila: za simulacijo namesto takojšnje dostopnosti globina, namesto enostavnosti zapletenost, namesto hitrosti taktičnost. Za arkado obratno. Prepoznati, kako dobro sestavni deli igre tvorijo celoto, ki so se jo namenili ustvariti avtorji, je temeljnega pomena za opis. Najteže je pri polsimulacijah, kot je 08 za računala. Ker vsebuje dosti arkadnih in dosti simulacijskih elementov, je veliko več možnosti, da nekomu nekaj ne bo pasalo v obeh smislih. Toda analiza ni problematična, nasprotno, v veselje mi je.
Smrt pa so ocene, kjer ob vsakoletnem štepanju nadaljevanj klecne še taka silna modrost. Kako naj ena cifra poda vrednost za nekoga, ki mu je to prvi žogobrc, in za onega, ki Fife kupuje od leta 1996? Ne more. Zato nastane strdkast združek, ki skuša invalidsko povedati, koliko novosti novinka prinaša glede na predhodnice in konkurenco, koliko dodaja digitalnemu nogometu tako v celoti kot na določeni platformi ter kako kvalitetna je na splošno. V trenutkih zmanjšane prištevnosti bi vso hordo športnih simulacij sicer najraje pustil brez ocen. Ampak tako drastične poteze zahtevajo čas in premislek. Zato sem raje vse opise frišnih Fif zbral na enem mestu.